Slovenec iskreno o večletnih spolnih zlorabah: »Ko me niso gledali v oči, sem mižal«

Na spletni platformi Reddit je bil objavljen obsežen anonimni zapis moškega iz Slovenije, ki je prvič javno opisal svoje otroštvo in večletne spolne zlorabe. Avtor, danes star 28 let, je zgodbo objavil anonimno in ob tem poudaril, da njegov namen ni iskanje sočutja ali pozornosti, temveč opozorilo. Kot je zapisal, je spregovoril tudi za vse tiste, ki zaradi strahu, sramu ali pomanjkanja podpore nikoli niso mogli. Zapis razkriva otroštvo, zaznamovano z revščino, alkoholizmom in fizičnim nasiljem. »Pretepanja so bila dnevna, žalitve in poniževanja tudi,« je zapisal avtor. Zgodbo objavljamo z dovoljenjem avtorja, ki je po objavi zapisa dodatno spregovoril tudi za naš portal.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Prvo izkušnjo z odraslim moškim opisuje kot trpljenje 

Pri približno sedmih letih je, kot opisuje, sprejel prepričanje, da je njegova vloga služiti drugim in da sam nima pravice do varnosti, ljubezni ali pozornosti odraslih. Takšno dojemanje samega sebe je pozneje pomembno vplivalo na njegove odločitve in ravnanja. Pri približno njegovih desetih letih so doma dobili rabljen računalnik in dostop do interneta. Ker se z dečkom doma ni nihče ukvarjal, je večino časa preživljal v spletnih klepetalnicah, kjer je kmalu naletel na odrasle moške, ki so za druženje z mladoletniki ponujali plačilo. »Iz radovednosti sem se malce pogovarjal z raznimi neznanci in se z nekom dogovoril. Star sem bil 11 let.« Prvo srečanje z odraslim moškim opisuje kot izkušnjo popolne zmede in stiske. »Bilo je trpljenje.« Denarja, ki ga je prejel, ni porabil zase, temveč je razmišljal izključno o tem, kako bi z njim pomagal družini. 

Srečanja z odraslimi moškimi so se nadaljevala več let. Avtor opisuje, da so prihajali iz zelo različnih družbenih okolij. »Srečal sem ljudi različnih rangov. Nekateri so bili klošarji, drugi ugledni podjetniki. Tudi kak policist je bil vmes.« Zahteve so bile pogosto ponižujoče, v nekaterih primerih tudi nevarne. Eden od moških ga je odpeljal globoko v gozd, ga zvezal ob drevo in se ob njem samozadovoljeval, pri tem pa v roki držal nož. Avtor pojasnjuje, da se je v takšnih situacijah psihološko umikal iz dogajanja. »Ko so me gledali v oči, sem miselno zapustil telo.« Pri približno štirinajstih letih se je zapletel v odnos z odraslim moškim, ki je zlorabo nadgradil z izsiljevanjem. Srečanja so bila snemana, zahteve so se stopnjevale, prisotne pa so bile grožnje z objavo posnetkov. To obdobje opisuje kot prelomnico. Takrat je spremenil telefonsko številko, elektronski naslov in prekinil vse stike. 

Iskren anonimen zapis, ki je bil objavljen na Redditu. FOTO: Posnetek zaslona

Iskren anonimen zapis, ki je bil objavljen na Redditu. FOTO: Posnetek zaslona

Psihološko breme spremlja žrtve še dolga leta po zlorabi 

Čeprav avtor zapisa danes razumsko ve, da kot otrok ni bil odgovoren za to, kar se mu je dogajalo, občutek krivde ostaja. »V mladosti sem se čutil odgovornega, danes vem, da odgovornost otroka te starosti ne obstaja. Kriv se pa počutim še vedno.« Na vprašanje, kaj mu je kot otroku najbolj manjkalo, je odgovoril brez zadržkov: »Ljubezen in varnost.« Dodaja, da je že zelo zgodaj razumel, da odrasli sprejemajo odločitve, ki niso v njegovo korist, in da njegovo telo nikoli ni zapustilo stanja stalne pripravljenosti na nevarnost. Danes deluje povsem običajen moški, ki je zaposlen in v družbi zelo priljubljen. Kljub temu pa odnosi zanj še vedno predstavljajo večji napor: »Izčrpajo me bolj, kot bi morda koga drugega.«

Strokovno pomoč je večkrat poiskal, vendar nikoli ni zaupal celotne zgodbe. Obiskal je več strokovnjakov, a je obupal zaradi občutka, da kompleksnost njegove izkušnje presega njihovo razumevanje. Pomembno oporo je našel v samostojnem izobraževanju in branju. »Leta in leta sem prebral več kot sto knjig na leto.« Danes sta oba njegova starša pokojna. Do tega dejstva se opredeljuje brez patetike. Pojasnjuje, da ob njuni smrti ni občutil klasičnega žalovanja, temveč predvsem hvaležnost. Njuno odsotnost razume kot konec dolgotrajnega psihološkega bremena, ki ga je spremljalo še dolgo po odhodu od doma.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images