Nekoč se je Viktor Jejčič zapletel v pogovor s Francetom Adamičem, agronomom in sadjarjem, ki je bil med letoma 1958 in 1964 tudi direktor Kmetijskega inštituta Slovenije. Brat znamenitega slovenskega pisatelja Louisa Adamiča velja za prvega slovenskega doktorja sadjarstva. Skratka: pogovarjala sta se o prvih traktorjih, ki so jih imeli naši kmetje. »Adamič mi je takrat povedal, da je po prvi svetovni vojni prišlo nekaj rabljenih fordsonov, ki jih je izdeloval ameriški Ford; takrat je bil to najbolj razširjen traktor na svetu,« se je spominjal Jejčič, ki prav tako deluje na Kmetijskem inštitutu in je tudi podpredsednik Društva kmetijske tehnike Slovenije (DKTS). V okviru tega društva pa deluje tudi Sekcija ljubiteljev stare kmetijske tehnike, ki je v soboto v Komendi organizirala že 26. srečanje.
Pri tamkajšnjem hipodromu smo tedaj izvedeli, da so imeli prve traktorje v ZDA, in to že leta 1892. Čeprav se je nekaj traktorjev, kot rečeno, po prvi vojni že vozilo po naši deželi, pa jih je bilo vseeno komajda za vzorec. Ne nazadnje je bilo še leta 1950 pri nas registriranih vsega skupaj 250 traktorjev. Oblast je našim kmetom šele po letu 1960 dovolila, da so si jih nabavili.
1950. SMO IMELI le 250 traktorjev.
Janez Lončar je strasten zbiratelj stare kmetijske tehnike in starodobnih vozil.
Imamo največ traktorjev
Začelo se je z italijansko samohodno motorno kosilnico BCS, ki smo jo sčasoma prekrstili kar v bečeesko. Vse ostalo je zgodovina, ta pa pravi, da ima Slovenija danes največ traktorjev na prebivalca na svetu. Ker pa je velika večina teh že zelo starega datuma, je Društvo kmetijske tehnike Slovenije v želji po ohranitvi čim več starih traktorjev in starodobnikov že pred 40 leti zanetilo gibanje zaljubljencev v to staro mehanizacijo. »Dotlej še ni bilo takšnega zavedanja. Takrat se kmetje še niso zavedali, kakšne dragocenosti imajo pri hiši. Raje so jih odpeljali na odpad, samo da so se jih znebili, še več, ogromno starodavne mehanizacije so razdali Avstrijcem, nemalokrat celo zastonj,« je pripovedoval predsednik DKTS Jože Dular. »Danes pa je čisto drugače, danes ima že vsaka vas svoje društvo, kjer se družijo tisti, ki obožujejo staro kmetijsko tehniko, jo strastno negujejo in se z njo predstavljajo na številnih dogodkih tako doma kot v tujini.«
»Z njim se peljem na žegnanja, z njim vozimo mlaje, sicer pa ga imam za vnuke in ga za nič na svetu ne prodam!«
Veliko je danes tudi takšnih, ki imajo doma celo že lastni muzej. Eden takšnih je tudi Janez Lončar iz Podboršta. Ki se je tudi tokrat pripeljal s svojim legendarnim svetlomodrim eicherjem, letnik 1954. Legendarnim tudi zato, ker je bil z njim že trikrat na Stelviu, bil pa je tudi na Grossglocknerju (Veliki Klek). Še več: z njim gre, kot nam je ponosno zaupal, večkrat na leto – celo na morje. Letos je bil z njim, denimo, že v Poreču. V Poreč pa ni šel sam. »Pet komadov nas je šlo s traktorji,« nam je izdal Franci Kubelj, ki je prišel pokazat svojega bührerja, letnik 1957. S katerim je skupaj z Lončarjem (in njegovim traktorjem) obkrožil že celo Slovenijo: 10 dni, 1600 kilometrov. »Sicer pa imam ta traktor za nedeljsko vožnjo: za k maši pa za na pir.« Povedal nam je, da ga je kupil povsem po naključju: »Takrat niti nisem vedel, kaj kupujem ...«
Zbrali so se v Komendi.
Traktor transporter
Povsem drugače je bilo v primeru Marjana Ravnikarja iz Mlake. Ta je na zbor starodobnih traktorjev pripeljal svojega odlično restavriranega unimoga, letnik 1953. Ko ga je Jejčič, kot eden največjih poznavalcev starodobne kmetijske tehnike pri nas, zagledal, se mu je kar zasmejalo: »To vozilo je bilo v osnovi zasnovano za to, da bo vleklo nemška letala. Ker pa se je vojna prej končala, preden jim ga je uspelo narediti, je unimog postal – traktor transporter. Z njim so lahko ljudje prevažali in obdelovali. To večnamensko vozilo so oglaševali tudi kot delovno vozilo, s katerim lahko družino peljete k nedeljski maši. Ker je danes postal že tako ogromen in tako pregrešno drag, v kmetijstvu skorajda ni več zastopan.«
Oblast je našim kmetom šele po letu 1960 dovolila traktorje.
Marjan Ravnikar si ga je želel imeti že od otroštva. V bistvu ga je hotel že vse od leta 1964, ko je videl svojega očeta, kako je na njem kosil. Zadruga v Komendi je imela namreč enega.
Končno ga je leta 1986 kupil v Marezigah, in sicer od nekoga, ki je imel v tem legendarnem traktorju – kurnik. Takoj zatem ga je z izjemnim občutkom obnovil. »Danes ga imam za na lepše. Z njim se peljem na žegnanja, z njim vozimo mlaje, sicer pa ga imam za vnuke in ga za nič na svetu ne prodam!« Pa čeprav je takle unimog vreden danes že 30.000 evrov ... Lovro Kastelic
