Slovenija na literarnem zemljevidu sveta

Prestolnica v teh dneh utripa v znamenju že 33. Slovenskega knjižnega sejma, na katerem sodeluje 115 razstavljavcev, ob tem pa se je zvrstilo kar okoli 300 spremljevalnih dogodkov. Že pred tem nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje. Podpis pogodbe bo februarja prihodnje leto, koordinatorka projekta Renata Zamida pa spada v ožji krog tistih, ki so najbolj zaslužni za to, da smo bili izbrani. Leta 2006 je začela delati na založbi Beletrina, vodila je festival Fabula, zdaj pa je zaposlena pri Javni agenciji RS za knjigo.

Kandidatura države za položaj častne gostje je velik projekt, kako dolgo je trajalo vse skupaj?

Program držav v fokusu ima v Frankfurtu dolgo zgodovino in sega v osemdeseta leta. Zagotovo gre za najbolj prestižen in najvidnejši naziv na mednarodni knjižni sceni, ko govorimo o predstavitvah nacionalnih literatur. Ne vem natančno, kdaj se je prvič pojavila ideja za slovensko kandidaturo, ampak mislim, da še v prejšnjem tisočletju. Nato je preteklo vsaj deset let, da se je o tej ideji začelo na glas govoriti doma, tako na nacionalni kot tudi na cehovski ravni, še nekaj dodatnih, da je bila ideja sprejeta kot nacionalni interes na najvišji ravni – uradno namreč kandidiramo od sprejetja sklepa Vlade RS o tem leta 2014, potem pa so se stvari začele intenzivneje odvijati tudi navzven, pri tem mislim na komunikacijo s Frankfurtskim knjižnim sejmom. Glede na to, da uradno za našo namero vedo šele tri leta, smo do rezultata prišli bliskovito hitro.

Kakšna je bila vaša vloga v tem procesu?

Vlada je izvedbo projekta poverila javni agenciji za knjigo, tako da so tako rekoč vse aktivnosti potekale iz naše hiše. Vsi pogovori s sejmom so izrazito neformalne narave. Dokler pogodba ni podpisana, so vse karte v rokah sejma in sejem se odloča precej arbitrarno – pogosto po političnih, diplomatskih ali geostrateških vzgibih, pogosto v sodelovanju z nemškim zunanjim ministrstvom in njihovimi pogledi na stvari, to je izkusila že marsikatera država kandidatka. Za manjše države je ključno pripraviti dober predstavitveni dokument, ki smo ga začeli pripravljati na začetku leta 2015 in smo ga uradno vodstvu predali na sejmu v Frankfurtu oktobra 2015. Poleg priprave tega dokumenta sem imela vseskozi nalogo koordinacije, pogovorov z vodstvom sejma in drugimi izvršnimi vodilnimi v podjetju Frankfurtski knjižni sejem, tako na formalni kot neformalni ravni. Direktor sejma je nato januarja lani obiskal Slovenijo, kar je verjetno jeziček na tehtnici dokončno prevesilo na našo stran. V tem času je na najvišji ravni podporo projektu izkazal predsednik države Borut Pahor, ki je sprejel častno pokroviteljstvo projekta, nato še zunanji minister Karl Erjavec, ki je s projektom seznanil svojega nemškega kolega. Seveda pa je bila prav podpora in zaupanje ministrstva za kulturo v vsem tem času najpomembnejša popotnica vsem našim prizadevanjem.

Kandidatov za naziv častne gostje sejma je nedvomno veliko. Kako pa se v Frankfurtu odločijo?

Sejem se vseskozi pogovarja z več državami hkrati, v zadnjih letih je zanimanje za naziv častne gostje izrazito poraslo, konkurenca je velika; vsi lahko spremljamo medijske odzive na te predstavitve in seveda učinke na knjižni, kulturni, turistični in gospodarski sektor, ne le v Nemčiji temveč tudi globalno. Na koncu je vseeno direktor sejma tisti, ki predlaga določeno državo za določeno leto v potrditev svojemu izvršnemu odboru. In direktor Juergen Boos je v tem trenutku prepričan, da ima Slovenija veliko za pokazati mednarodnemu občinstvu, da je naša literarna pokrajina bogata in mnogoplastna, da jo je vredno pobližje spoznati. V Sloveniji je srečal nemalo avtoric in avtorjev, ki so ga navdušili, zavzete založnike, aktivno agencijo za knjigo, ki ubira, po njegovih besedah, vse prave in preudarne korake k uveljavljanju naše knjižne ustvarjalnosti v tujini. Seznanil se je z našo zgodovino, z močjo, ki jo imata in sta jo zgodovinsko imeli slovenščina in slovenska knjiga za Slovence kot narod. Skratka, za skriti dragulj nas nimajo le popotniki, kot pogosto slišimo v turističnih oglasih.

Zdaj bomo imeli nekaj let časa, da se na veliki dogodek pripravimo, kaj to sploh pomeni?

To predvsem pomeni, da smo se na agenciji za knjigo lahko začeli sistematično posvečati nalogi, ki je za »male literature« ključna – uveljavljanju slovenske knjižne ustvarjalnosti v tujini. Agencija je bila na tem področju dolgo podhranjena, tudi kadrovsko. Zdaj smo se te dejavnosti lahko lotili strateško, torej dolgoročno. Pri tem je pomembno tesno sodelovanje z založniki in avtorji, predvsem kar se tiče trženja avtorskih – prevodnih pravic. Pri nas se je v zadnjih dvajsetih letih na tem področju dogajalo zelo malo, literarnih agentov ne poznamo, morda sta se s tem ukvarjali dve, največ tri založbe in ravno toliko zavzetih, v tujino zazrtih avtorjev. To je premalo. Da se v zadnjem letu mentaliteta avtorjev in založnikov na tem področju spreminja, je zagotovo tudi zasluga te kandidature. Da ne omenjam razvijanja prevajalskih kompetenc iz slovenščine v tuje jezike, ciljno in intenzivno seznanjanje tujih urednikov in založnikov o slovenski knjižni produkciji – na agenciji smo uvedli tako imenovana študijska potovanja za tuje založnike in novinarje, aktivnejšo vlogo na sejmih v tujini; vidne stojnice, vidni dogodki – in še bi lahko naštevali. To so rezultati, ki jih lahko že v tem trenutku pozitivno ovrednotimo, predvsem pa je to velik kapital za naprej.

Status gostujoče države veliko prinaša, kaj lahko naredijo avtorji, založbe?

Za avtorje in seveda založnike je najpomembneje, da potujejo. Na sejme, na literarne festivale in druge s knjigami povezane manifestacije. Da so s svojimi nastopi vidni, da so slišani, brani, da njihovo delo kroži. Najbolj lahko opozorijo nase prav s tem, za kar so poklicani – s svojim pisateljskim, ilustratorskim, striparskim in tako dalje ustvarjanjem. In da so njihovi nastopi dobri; v urjenju je zagotovo še nekaj rezerve, če se lahko malo pošalim. Mi pa si prizadevamo za čim bolj pestro dolgoročno sodelovanje po vsem svetu. Da bodo naši avtorji imeli odre in avditorije občinstva, kot si zaslužijo. Da jih bodo prevajali in kupovali ter brali njihove knjige. S tem se bodo krepile in profilirale tudi domače založbe, povečalo se bo število prevodov v tuje jezike.

Kaj je v slovenski knjižni produkciji po vaši oceni najbolj zanimivo za tujino?

To je velikokrat prav zagonetno vprašanje. Na prvo žogo so najzanimivejše tranzicijske teme, torej nekako polpretekla zgodovina. Specifika slovenske osamosvojitvene tranzicije. Tudi izbrisani. Zgodbe druge svetovne vojne, tudi tiste zamolčane. Torej teme, o katerih se tujcem bežno svita iz prebiranja dnevnega časopisja in so lahko referenčne za njihove bralce. Pred kratkim me je presenetil indijski založnik iz Kerale, ki je zelo specifično iskal roman, ki se ukvarja s kulturnim imperializmom velikih nad malimi. O Sloveniji tuji založniki ne vedo veliko, pogosto premalo, da bi se samostojno odločili oziroma našli pravi naslov zase. Veliko avtorjev zaradi tega ostaja »neodkritih«. Zato so tako pomembni tako imenovani literarni posredniki – to so lahko prevajalci, slovenski založniki, agenti, seveda tudi mi kot agencija za knjigo. Tuje založnike zanima veliko več, kot si pogosto predstavljamo, le pogovarjati se je treba, predstaviti, ponuditi, prepričati. Tudi klasiki in moderni klasiki, poezija, slikanice in stripi imajo še veliko potenciala.

Kaj bi lahko naše gostovanje prineslo?

Doma konstruktivno sodelovanje celotne knjižne verige, krepitev založniške panoge, aktivacijo založnikov na področju prodaje avtorskih pravic, pozitivno vrednotenje knjižne ustvarjalnosti, dojemanje projekta kot nacionalno pomembnega, sodelovanje na medresorski ravni v smislu medsektorskega povezovanja, usmerjanje pozornosti na knjigo in z njo povezano problematiko pri nas. V tujini umestitev Slovenije na literarni zemljevid sveta, večje število prevodov različnih avtorjev in zvrsti v velike jezike, izidi knjig tudi pri velikih in vidnih tujih založbah, knjige slovenskih avtorjev na policah tujih knjigarn, nove priložnosti za umestitev projektov drugih umetniških zvrsti in kreativnih industrij in ne nazadnje vidnost naše države v najsplošnejšem smislu.

Ali kaj pogrešate na domači literarni sceni?

Pogrešam večjo prisotnost literature, kulture na splošno, v medijih. Pogrešam pa tudi več sodelovanja, redkokdaj zna scena res stopiti skupaj, večinoma prevladujejo partikularni interesi. Agencija za knjigo je tu pogosto ujeta med dvema ognjema.

Ste optimistični glede prihodnosti?

Brez optimizma, vztrajnosti in trdne volje, včasih kar trme, je težko stvari premakniti naprej, na bolje, tako znotraj razrvane in oslabljene knjižne verige kot tudi v javnem sektorju, kjer so kalupi včasih boleče rigidni. A kjer je volja, tudi rezultat ne izostane.