Slovenija si ne upa 
preiskati umorov?

LJUBLJANA – Parlamentarna komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki ji predseduje poslanka SDS Eva Irgl, je v petek vzela pod drobnogled delovanje nekdanje tajne politične policije SDV in še posebno njeno zavrženo vlogo pri usmrtitvi hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca in hrvaškega emigranta Nikice Martinovića, ki sta se v 70. letih prejšnjega stoletja lahko zgodila le z blagoslovom tedanjega jugoslovanskega in slovenskega političnega vrha. Ozadja obeh umorov po zaslugi slovenskega državljana Romana Leljaka in na podlagi njegovih šokantnih razkritij (novembra lani je celo že podal kazensko ovadbo zoper tri ljudi, med drugim tudi zoper Silva Gorenca, ki je vodil nekdanjo zvezno SDV) danes proučujejo celo avstrijski organi pregona.

Mučenje in smrt

Zakaj? Crnogorca so julija 1972 v Salzburgu ugrabili pripadniki slovenske Službe državne varnosti (SDV), ga prepeljali v Slovenijo ter ga nazadnje, po mučenju, ubili. Na sejo parlamentarne komisije je Irglova zato povabila tudi nekdanjega predsednika CK ZKS Milana Kučana, nekdanjega prvega moža slovenske SDV Janeza Zemljariča in nekdanjega šefa jugoslovanske SDV Silva Gorenca. Zemljarič in Gorenc sta se vnaprej opravičila za neudeležbo, medtem ko Kučan menda (?) ni prejel pisnega vabila, ki so mu ga iz državnega zbora poslali po pošti.

Glede umora Martinovića leta 1975 v Celovcu je Leljak na seji komisije pojasnil, da je v Arhivu Republike Slovenije odkril dokumente, ki potrjujejo, da je akcijo SDV, ki se je končala z umorom hrvaškega političnega emigranta, odobril nekdanji načelnik slovenske SDV Janez Zemljarič. Leljak naj bi se glede tega primera prav danes v Celovcu pogovarjal z avstrijskimi kriminalisti, saj mu želijo postaviti več vprašanj.

Crnogorčeva sestra Bernardina Mila, ki se je kot povabljena prav tako udeležila seje parlamentarne komisije za peticije, je poslancem priznala, da kar 40 let njena družina ni mogla (iz)vedeti, kaj se je v resnici zgodilo z njenim bratom niti kje se mu je zgodilo. Zdajšnje slovenske oblastnike je prosila, naj ji zdaj pomagajo najti še bratove posmrtne ostanke in ji omogočijo, da jih bo lahko dostojno pokopala.

Zavrnjena

Že sami možnosti razprave o vlogi slovenske SDS in nekdanjega slovenskega republiškega političnega vrha pri usmrtitvah Crnogorca in Martinovića na seji parlamentarne komisije za peticije sta v imenu Pozitivne Slovenije oziroma SD najodločneje nasprotovali poslanki Renata Brunskole in mag. Majda Potrata. Potratova je trdila, da bi o zločinih nekdanje tajne politične policije lahko razpravljala kvečjemu parlamentarna komisija za nadzor nad delom zdajšnjih (zdajšnjih!) slovenskih varnostnih in obveščevalnih služb. Ko je po razpravi Irglova predlagala, da bi sprejeli pet sklepov, se to ni zgodilo, saj so poslanci vladnih strank v komisiji za peticije v večini. Zavrnili so celo sklep, s katerim bi komisija vse tri veje slovenske oblasti pozvala, naj sprožijo oziroma podprejo vse zakonite postopke za pregon najhujših kaznivih dejanj pripadnikov SDV, ki še niso zastarala.

Mar ni srhljivo, da kdor koli v Evropski uniji, ki je že pred časom obsodila vse totalitarizme na evropskih tleh v minulem stoletju, še vedno podpira zamegljevanje zločinov, ki so jih zagrešili pripadniki nekdanjih totalitarističnih političnih policij? Za nas je zagotovo še najbolj skrb vzbujajoče to, da je tudi med slovenskimi politiki nenavadno veliko takšnih posameznic in posameznikov.

Slovenija ni boljša od Hrvaške

Hrvaške polemike, kjer se še vedno ne morejo poenotiti, ali kaže nemškemu pravosodju izročiti nekdanjega visokega funkcionarja hrvaške in jugoslovanske politične policije Josipa Perkovića, osumljenega, da je leta 1983 koordiniral priprave na krvoločni umor nekdanjega direktorja Ine Stjepana Đurekovića, ki je tedaj živel na Bavarskem, so mogoče celo res vplivale tudi na slovenske razprave o zločinih, ki si jih je privoščila nekdanja politična policija, vendar to bistva teh grozodejstev ne spremeni. Zločini so zločini, zločinci pa ostajajo zločinci, ki bi jih sodišča, četudi po več desetletjih, morala pravično obsoditi. Umorov, kakršen je bil Đurekovićev ali Crnogorčev, ne bi smeli kar pomesti pod preprogo.