Slovenija, zamisli se! Dijakinja potrebuje pomoč pri pisanju, dodatnega časa na državnem tekmovanju pa ni dobila

Dijakinja s spinalno mišično atrofijo, ki zaradi bolezni ne more sama pisati in mora odgovore narekovati spremljevalki, na državnem tekmovanju iz računovodstva ni dobila podaljšanega časa za reševanje nalog. Organizatorji so menili, da bi bila s tem v boljšem položaju od drugih. Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik pa je ugotovil nasprotno: prav zavrnitev prilagoditve jo je postavila v slabši položaj in pomenila posredno diskriminacijo.

Zagovornik Miha Lobnik poslancem priporoča odpravo diskriminacije

Simbolična fotografija. FOTO: Delo Ui

Dijakinja namreč potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih, tudi pri pisanju. V šoli ji zato pri pisnih preverjanjih po potrebi podaljšajo čas. Odgovore namreč narekuje spremljevalki, ta pa jih nato zapiše, kar zahteva bistveno več časa kot samostojno pisanje. Ko se je udeležila državnega tekmovanja iz računovodstva za srednje šole, je zaprosila za enako prilagoditev. A organizatorji ji je niso odobrili. 

Enak čas še ne pomeni enakih pogojev

Primer je nato pristal pred Zagovornikom načela enakosti. Miha Lobnik je v postopku preverjal, ali bi lahko ravnanje organizatorjev šteli med dovoljene izjeme od prepovedi diskriminacije. Organizatorjem je priznal, da so zasledovali legitimen cilj: vsem tekmovalcem so želeli zagotoviti enake pogoje in objektivna merila za ocenjevanje.

Miha Lobnik. FOTO: Jože Suhadolnik

Toda težava je bila v načinu, kako so ta cilj skušali doseči. Zagovornik je ugotovil, da enak čas za vse v tem primeru ni pomenil dejansko enakih možnosti. Dijakinja je bila zaradi svoje oviranosti že v izhodišču v drugačnem položaju, saj je za vsak odgovor potrebovala pomoč druge osebe. Prav podaljšan čas bi jo tako šele postavil v primerljiv položaj z drugimi tekmovalci.

Znanja ni mogla pokazati v celoti

Zavrnitev prilagoditve po ugotovitvah Zagovornika ni vplivala le na položaj dijakinje, ampak tudi na objektivnost končnega rezultata. Ker je morala odgovore narekovati spremljevalki in jih ni mogla zapisovati sama, svojega znanja v enakem časovnem okviru ni mogla pokazati na enak način kot drugi. Lobnik je zato odločil, da ravnanja organizatorjev ni mogoče šteti za dovoljeno izjemo, temveč je šlo za posredno diskriminacijo. O tej govorimo takrat, ko na videz enako pravilo, merilo ali praksa osebo zaradi določene osebne okoliščine dejansko postavi v slabši položaj od drugih.