Slovenka Maja se je preselila in zaposlila v erotičnem salonu na Novi Zelandiji: razkrila plačo in ozadje službe (FOTO)

Maja je pred nekaj meseci Slovenijo zamenjala za Novo Zelandijo, kjer si je želela predvsem nove izkušnje, samostojnosti in spremembe. Danes živi v Aucklandu, njena služba pa je precej drugačna od tistih, ki si jih je pred odhodom predstavljala. Dela namreč kot receptorka v salonu erotičnih masaž, kjer sprejema stranke, usklajuje termine, razporeja dekleta in skrbi, da vsakdan poteka brez zapletov.

»Želela sem si spremembe, rada potujem in želela sem nekaj narediti čisto sama. Po tiho sem sicer upala, da bi šel kdo z mano, vendar se to ni uresničilo,« pripoveduje. Za možnost tako imenovane Working Holiday vize, ki omogoča delo in potovanje, je izvedela od prijatelja. Ker je možnost vezana na starost, se je odločila zelo hitro. »Rekla sem si, da moram poskusiti. Želja je bila sicer dolgo Avstralija, vendar finance tega niso omogočale, poleg tega je zelo velika. Nove Zelandije pa se da v nekaj mesecih precej več videti.« Odhod iz Slovenije ji sprva ni predstavljal večje težave. »Eno leto se mi ni zdelo veliko – dokler nisem dejansko prišla sem in ugotovila, kaj vse to povleče za sabo. Najtežje je biti stran od družine in prijateljev. Časovna razlika zelo vpliva na stike. Na nikogar se v nekem trenutku ne moreš obrniti, ker vsi spijo,« je povedala.

Prve dni je preživela prek Couchsurfinga, načina potovanja, pri katerem domačini popotnikom brezplačno ponudijo prenočišče, pogosto predvsem zaradi druženja, spoznavanja novih ljudi in kultur. Maja je spala pri domačinu, ki se ukvarja s peko piškotov, sama pa je bila takšnega načina potovanja vajena že iz Evrope. Bolj kot to jo je presenetila sama družba. »Ogromno je ljudi z vsega sveta, ki niso turisti, ampak dejansko migranti. Pravi domačini so včasih skoraj v manjšini.« Hkrati pravi, da se mora človek hitro naučiti presojati, komu lahko zaupa. »Včasih ljudje kar pristopijo in zna biti tudi malo strašno.«

Službo našla po naključju

Do dela v salonu erotičnih masaž je prišla nepričakovano. Ker je bila pretentana pri nakupu kombija, s katerim je želela potovati in v njem tudi živeti, je morala čim prej najti zaposlitev. Iskala jo je prek spletnih strani za backpackerje in Facebooka. »Ta salon je bil objavljen na eni od teh strani. Seveda ni bil oglaševan ravno kot erotični salon, sem pa takoj poguglala in hitro izvedela, za kaj gre. Čisto naključje.« Prvi pomislek ni bil povezan z okoljem, temveč z vprašanjem, kaj bodo od nje pričakovali. »Ne obsojam, sem se pa ustrašila, da bodo hoteli, da jaz izvajam te masaže. Na razgovoru so mi povedali, da ni tako, in sem bila pomirjena. Iskali so zgolj receptorko.«

Njeno delo je predvsem organizacijsko. »Odgovarjam na telefone in sporočila, razporejam punce s strankami, povem, kdo je na voljo in kdaj, koliko časa ter kakšne storitve nudimo in katere so dodatne možnosti.« Ko stranka pride, jo sprejme, ji po želji ponudi pijačo in jo odpelje v čakalnico, pri čemer pazijo, da se obiskovalci med seboj ne srečujejo. Nato določi sobo in izvajalki sporoči, kam gre in za koliko časa. Poleg tega skrbi za red in čistočo. »Brisač se nabere malo morje. Vse mora biti vedno na visokem nivoju – čisti prostori, dovolj olj, pripravljene brisače.« Prvi delovni dan ji je kljub mirnemu začetku ostal v spominu. »Dela ni bilo veliko, zdelo se mi je precej enostavno in zanimivo. Ko sem videla punce v sobah, kako ležijo in čakajo, da bodo izbrane, me je res malo streslo. Čuden občutek.«

»Spoštujem jih, ker vidim, da ni tako enostavno«

Sčasoma se je na okolje navadila in danes pravi, da se pri delu počuti varno. Varnostnika v salonu sicer nimajo. Če pride do težave, mora izvajalka najprej sama jasno postaviti mejo, nato lahko posreduje recepcija. »Če ne pomaga, se obrnejo na nas in mi stranko odslovimo.« Sama je doslej doživela le eno nekoliko bolj neprijetno situacijo. »Prišel je pijan moški, ki sem mu trikrat rekla, da punce niso na voljo, preden je dojel, da ne bo dobil svojega. Drugače pa se počutim čisto varno.«

Izkušnja ji je spremenila tudi pogled na ženske, ki delajo v tej industriji. »Malo se mi smilijo, po drugi strani pa zelo, zelo dobro služijo in vedo, kaj delajo. Večina ima še druge službe, izobrazbo in svoje življenje.« Presenetilo jo je tudi, da imajo številne partnerje in otroke ter delo strogo ločujejo od zasebnosti. »Res je tretirano samo kot delo in nič drugega. Spoštujem jih, ker vidim, da ni tako enostavno. Malo jim tudi zavidam, ker marsikatera res uživa v delu in zraven še dobro služi. To si želi vsak.« Pred prihodom ni vedela niti, da je takšno delo na Novi Zelandiji legalno. Kljub precej odprtemu okolju pa pravi, da področje še vedno ostaja nekoliko skrito. »Ne oglašujejo se ravno na veliko, na družbenih omrežjih jih pogosto blokirajo. Tako odprt narod, pa je vse še vedno precej 'hush hush'. Ljudem sicer ni nič spornega, bolj jim je zanimivo.«

Podobno je tudi pri odzivih ljudi, ko pove, kje dela. »Slovence potem vse zanima – kako to poteka, kaj se dogaja, kakšne so cene. Ljudje so firbčni. Nihče me ne obsoja, saj sem vendarle na recepciji.« Domačim je povedala približno po enem tednu. »Niso odreagirali nič posebnega, malo so se nasmehnili in to je bilo to. S prijatelji se šalimo, da sem nekakšen 'pimp'.«

Življenje na drugem koncu sveta ni poceni

Zaradi strank, ki jih srečuje, se njen pogled na moške in partnerske odnose ni bistveno spremenil. »Že prej sem bila mnenja, da je danes redkokdo dolgoročno zvest. Za moškega, ki pride, ne veš, ali je samski in osamljen, poročen in zdolgočasen ali kaj tretjega.« Kot pravi, so razlogi zelo različni. »Veliko jih pravi, da potrebujejo samo sprostitev brez pričakovanj, kar razumem. Razmerja so težka. Imamo tudi pare, ki pridejo skupaj, ali pa stranke povedo, da njihove žene vedo. Vse je odvisno od posameznika. Jaz osebno tega pri svojem partnerju ne bi sprejemala.«

Po štirih mesecih življenja na Novi Zelandiji si o državi še ne želi ustvariti dokončnega mnenja. Večino časa preživi v Aucklandu, za katerega sama pravi, da ne predstavlja celotne države. Življenje se ji zdi drago, predvsem hrana in gorivo. Kot pojasnjuje, backpackerjem pogosto ponujajo delo za okoli minimalne plače, ki po njenih besedah znaša približno 24 novozelandskih dolarjev na uro, kar je po trenutnem tečaju približno 12 evrov. »Plače niso visoke, sploh to, kar ponujajo nam backpackerjem. Minimalec je okoli 24 dolarjev na uro, potem pa še davek. Delovnik je pogosto okoli 30 do 35 ur na teden, plače pa so tedenske, prav tako se veliko stroškov plačuje tedensko.«

Dodaja, da se z nekoliko boljšim zaslužkom, denimo okoli 30 novozelandskih dolarjev oziroma približno 15 evrov na uro, že da živeti precej lažje. »Če si tega vajen, se da kar dobro živeti. Z okoli 30 dolarji na uro se da marsikaj, ampak nič se mi tukaj ne zdi zares poceni.«  Slovenijo kljub novi izkušnji še vedno pogreša. »Najbolj hrano in naš način komunikacije. Tukaj se mi ljudje včasih zdijo malo 'fejk', ker se ves čas zahvaljujejo in opravičujejo. Mogoče pa samo nisem vajena tega.« Ob tem dodaja, da se lahko njen pogled čez čas še precej spremeni. »Tu sem komaj štiri mesece in ogromno se je že zgodilo. Vprašajte me čez pol leta,« sklene v smehu.