Slovenka tožila moža za 30 tisočakov zaradi varanja in intimnega zavračanja. To je odločilo mariborsko sodišče

Ali lahko zakonca tožiš za duševne bolečine, ker te je varal in te intimno zavračal? O tem piše Eva Vervega, mag. prava, v reviji Pravna praksa, izhodišče pa je odločitev Višjega sodišča v Mariboru, kjer je žena od moža zahtevala 30.000 evrov odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih doživljala v zakonu zaradi njegove nezvestobe in zavračanja. Sodišče je njegovo ravnanje označilo kot moralno sporno, vendar je hkrati poudarilo, da to samo po sebi še ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje, ki bi avtomatsko odprlo vrata odškodnini.

Kaj je trdila tožnica

Žena oziroma tožnica je trdila, da jo je mož najmanj dve leti na skrivaj varal, ji lagal, jo zavajal in bil do nje poniževalen, krivdo pa prelagal nanjo. Zaupala je, da jo je mož intimno zavračal, med drugim ji je očital preveliko težo, in da je šlo za čustveno zlorabo ter poseg v njeno duševno in telesno integriteto ter osebno dostojanstvo. Vse to naj bi pri njej povzročilo tako hude duševne bolečine, da so se pokazale tudi telesno, kot glavoboli, nespečnost in slabše počutje.

Kaj je odločilo sodišče

Višje sodišče je presodilo, da varanje in intimno zavračanje sama po sebi še ne pomenita protipravnosti, zato niso izpolnjeni vsi pogoji, da bi nekdo zaradi takšnega ravnanja moral plačati odškodnino. V obrazložitvi je sodišče poudarilo tudi nekaj, kar zveni trdo, a je pomembno: v zakonskih zvezah so nesoglasja, napetosti in čustvene obremenitve žal pogosto del odnosa, zakonca pa že s poroko prevzameta tudi tveganje, da lahko tak odnos prinese določene čustvene posledice, piše v članku v Pravni praksi odvetniška pripravnica, mag. prava in doktorska študentka na mariborski pravni fakulteti Vervega.

Mag. prava, odvetniška pripravnica, doktorska študentka na PF Univerze v Mariboru Eva Vervega je obravnavala primer zakonske nezvestobe in pojasnila, kako je o njem presodilo Višje sodišče v Mariboru. FOTO: Odvetniška pisarna Ternik Bučar

Kdaj pravo sploh priznava odškodnino za duševne bolečine

Magistra prava pojasni, da odškodnina za duševne bolečine spada med nepremoženjsko škodo, ki jo Obligacijski zakonik priznava v določenih primerih – na primer pri hujših posegih v osebnostne pravice. »Denarna odškodnina se lahko zahteva za duševne bolečine, nastale zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali osebnostnih pravic ter zaradi smrti bližnjega.«

Pri tem spomni na 35. člen Ustave, ki varuje človekovo duševno in telesno celovitost, zasebnost in osebnostne pravice. A sodna praksa po njenem povzema jasno: pravo odškodnino praviloma prizna le pri resnih in hujših posegih (na primer v telesno ali duševno integriteto, čast in dostojanstvo), ne pa pri vsaki življenjski krivici, ki jo doživiš v odnosu.

Moralno sporno ni vedno pravno kaznivo

Vervegova se z odločitvijo sodišča strinja in zapiše, da bi priznanje odškodnine v takih primerih lahko pomenilo nesorazmeren ukrep. Posebej omeni stališče pravnika Igorja Vuksanovića, ki poudarja, da v sodobni družbi svoboda in avtonomija posameznikovega spolnega vedenja pretehtata, zato varajoči zakonec praviloma ne bi smel odgovarjati z denarno odškodnino. Kot blažje možnosti za prizadetega zakonca omenja ukrepe, kot so razveza ali pobotanje; v njegovih zapisih se pojavi tudi provokativen primer, da prizadeti zakonec naveže spolne stike s tretjim.

»Vsekakor je prepričan (Vuksanović), da dostopnost odškodninskih zahtevkov v praksi ne bo prispevala k zmanjšanju pogostosti nezvestobe. Avtor v drugem članku sicer priznava, da soočenje s partnerjevo nezvestobo lahko povzroči škodo tako na premoženjskem področju (npr. stroški preselitve) kot predvsem na nepremoženjskem, kot so duševne bolečine, strah in čustvene obremenitve. Kljub temu ostaja pri stališču, da gre na tem življenjskem področju za sfero, v kateri pravice in obveznosti večinoma nosijo moralno ali etično naravo. Pravnih posledic ali dolžnosti, ki bi bile neposredno iztožljive pred sodiščem, po njegovem mnenju tu načeloma ni,« povzema magistra prava Vervega.

Odločitev sodišča torej nakazuje, da pravo ne kaznuje vsakega moralnega greha ali, kot pravi avtorica, v modernih ureditvah ni prostora za »moralno policijo«, pravo mora ostati zadržano, še posebno pri najbolj intimnih odnosih. »Pravna pravila in načela delujejo usklajeno in tvorijo enoten pravni sistem, morala na drugi strani pa nima enotne, sistemske narave, ampak je družbeno razpršena. Medtem ko obstajajo moralne norme, ki jih priznava večina, je hkrati veliko različnih in pogosto nasprotujočih si moralnih prepričanj, ki pravno niso zavezujoča. Zato je nujno jasno ločevati med pravno odgovornostjo in moralno presojo. To velja tudi v obravnavanih primerih, ki se nanašajo na najbolj intimne odnose in težave znotraj teh, kot je zakonska nezvestoba. Moralno sporna dejanja, kot so varanje, laganje ali zavajanje partnerja, sicer povzročajo osebno in čustveno škodo, a sama po sebi še ne zadostujejo za uveljavitev pravne sankcije ali odškodnine.«