Slovenski medved je želja vsakega avstrijskega lovca

Pred dnevi je bilo v lovskem domu Lovske družine Tomišelj slišati slovensko in nemško govorico. Gostje z avstrijske Koroške iz Celovca so prišli na obisk k slovenskim lovcem, dolgoletnim prijateljem. Njihovo čezmejno sodelovanje je po besedah predsednika Lovske zveze Slovenije Lada Bradača naravnost zgledno.

Ob prijetnem popoldanskem pogovoru v čudovito urejenem lovskem domu LD Tomišelj, ki ima 53 članov in gospodari z divjadjo v 3200 hektarjev velikem lovišču, je avstrijski lovec Thomas Daniel predstavil nagačenega medveda, ki ga je kot gost uplenil v Sloveniji v lovišču LD Tomišelj septembra lani.

»S slovenskimi lovci že leta sodelujemo, vendar sem lani prvič sodeloval na lovu na medveda, kar je seveda velika želja vsakega avstrijskega lovca.« Čeprav je skoraj polovica Avstrije pokrite z gozdovi in je bogata z divjadjo, se namreč po biotski pestrosti velike divjadi in velikih zveri ne more primerjati s Slovenijo.

»Medveda sicer v Avstriji imamo, vendar je njihovo število majhno in je odstrel prepovedan,« pove Thomas.



Na lov na medveda v Slovenijo se je prvič odpravil 10. septembra lani. »Kar desetkrat smo šli na lov v lovišče LD Tomišelj. Prvič se ni videlo, spet drugič niso bile okoliščine primerne ... A bil sem potrpežljiv, uplenil sem ga 30. septembra, na zadnji dan odprtega lova.« Po ocenah izkušenih lovcev je Thomas uplenil mladega medveda, ki je tehtal dobrih sto kilogramov in je bil v tretjem letu starosti.

V LD Tomišelj so smeli lani odstreliti tri medvede. Ker so robno območje kočevsko-notranjskega bazena, so mlajši medvedje pogosti. Lovišče je zelo zanimivo, saj obsega Barje in globoke gozdove proti jugozahodu, zato so poleg medveda prisotni tudi volk, ris, jelenjad ...

Poleg navdušenja nad zvermi, ki se potikajo po naših gozdovih, pa so avstrijski gostje priznali, da imamo izjemen sistem gospodarjenja z divjadjo.

Kot nam je povedala Thomasova partnerica Ana Huwisch, je sistem lova v Avstriji drugačen in temelji na lastništvu gozdov in posledično najemništvu lovišča.



»Moj oče je imel najeto 800 hektarjev veliko lovišče, in to smo ohranili. Najemnina znaša nekaj tisoč evrov,« pove Ana. Thomas pa doda: »V njem lahko letno odstrelimo točno določeno število jelenov, srnjadi in druge divjati, toliko mladih in toliko starejših. Hkrati pa naj povem, da je kultura lova in lovstva precej drugačna kot v Sloveniji. Tu lov in lovstvo temelji na družinah, na prijateljstvu, kolegialnosti, na druženju, kjer je vselej prijetno. Pri nas se resda družimo v klubih, a običajno v majhnih skupinah. Poleg tega ni navada, da bi zahajali na druga lovna območja na obisk in tam kaj uplenili. Zakonodaja je glede tega zelo stroga. Neprimerljivo s situacijo pri vas.«

Po beseda Bradača slovenske lovske družine zelo dobro sodelujejo z lovskimi klubi v Celovcu in v Italiji, kamor so včlanjeni zamejski Slovenci. »Pri nas ves sistem temelji na podelitvi koncesij lovskim družinam, pravzaprav domačinom in ne na lastništvu. Kar pomeni, da ni prioriteta materialni dobiček, ampak bolj ohranjanje stabilne populacije divjadi in v tem pogledu biotske raznolikosti. Na Hrvaškem so stvar zapeljali v drugo smer, za lovišče se licitira. Kdor da več, tisti ga dobi.«
Z novim lovskim zakonom se je po besedah Bradača odprla še druga možnost čezmejnega sodelovanja: »Lovec, ki je denimo opravil lovski izpit v Avstriji, lahko pride k nam in se mu to prizna. Opraviti mora le izpit iz poznavanje naše zakonodaje in lahko pri nas lovi.«