Novinar POP TV razkril najtežje trenutke: zlom pred zdravnico in zdravljenje na psihiatriji

Osem let po tem, ko je izvedel za diagnozo raka, se je novinar in televizijski voditelj Dennis Malačič znova znašel na hodnikih ljubljanske Poliklinike. Tokrat so bile novice z onkološkega vidika odlične – pregledi niso pokazali znakov ponovitve bolezni. V iskrenem zapisu je razkril, da je po letih dokazovanja, dela in pomoči drugim moral priznati, da je izčrpan in da tudi sam potrebuje pomoč. »Na današnji dan pred osmimi leti sem okoli šestnajste ure sedel na praznem hodniku urološkega oddelka v drugem nadstropju Poliklinike. Zdi se, kot da je bilo včeraj, ko je do mene pristopil zdravnik in mi povedal, da imam tumor,« se je spominjal dneva, ki mu je življenje obrnil na glavo.

Malačič je leta 2018 zbolel za rakom na modih, bolezen pa se je razširila tudi na bezgavke. Sledila je operacija in meseci kemoterapije. Kot je pozneje večkrat pripovedoval, je bila ena najtežjih stvari novico sporočiti domačim, zdravljenje pa ga je prisililo, da je svoj tedanji življenjski ritem popolnoma ustavil. Osem let pozneje je bila slika povsem drugačna. Na Onkološkem inštitutu je dobil rezultate, kakršnih si nekdanji onkološki bolnik lahko samo želi. »Brez znakov ponovitve bolezni. Kri. Ultrazvok. Rentgen. Vse brez posebnosti. Naslednja kontrola čez eno leto,« je zapisal.

Nato ga je zdravnica vprašala, kako se počuti in ali je v zadnjih tednih pri sebi opazil kakšne spremembe. »Zlomil sem se. Začel sem jokati. Priznal sem, da sem preobremenjen. Da sem se nekje na poti, ko sem poskušal ugajati vsem, izgubil.« Po končanem zdravljenju se je vrnil v medijski svet, v katerem je že vrsto let delal kot radijski in televizijski novinar ter voditelj. Trenutno deluje v okviru Pro Plusa, javnost pa ga pozna tudi kot novinarja oddaje Svet na Kanalu A. Ob delu pa je njegova osebna izkušnja bolezni dobila še drugo razsežnost. Nanj so se začeli obračati ljudje, ki so tudi sami zboleli za rakom. Nekateri so želeli nasvet, drugi predvsem nekoga, ki bi jih razumel. »In želel sem biti tam. Za vse. A z vsakim novim sporočilom sem se znova vračal v najtežje obdobje svojega življenja,« je priznal.

Tudi sam je svojo izkušnjo po ozdravitvi večkrat uporabil za ozaveščanje in pomoč drugim. Sodeloval je pri dejavnostih društva OnkoMan, februarja lani pa je bil skupaj z igralko Mojco Fatur gost srečanja Hospickafe, posvečenega prav življenju po diagnozi hude bolezni. Toda zgodbe drugih je, kot ugotavlja danes, ves čas nosil s seboj. Ob novinarskih zgodbah, pritiskih vsakdana in želji, da bi bil vedno na voljo, je počasi začel izgubljati stik s samim seboj. »Mislil sem, da moram biti močan. Da se moram dokazati. Da moram biti vedno na voljo. Danes pa ugotavljam, da ob vsem tem nisem znal biti močan zase.«

Prav pregled, ki bi moral po osmih letih predstavljati predvsem rutino in olajšanje, ga je tako prisilil k drugačnemu razmisleku. »Morda sem res premagal raka. Nisem pa se še naučil živeti po njem.« Spomnil se je, da je med zdravljenjem znal ceniti stvari, ki jih je pozneje začel jemati za samoumevne – dan brez slabosti, dobro novico ali čas z ljudmi, ki jih ima rad. Po ozdravitvi pa se je, kot pravi, skoraj neopazno vrnil v svet, v katerem vrednost človeka pogosto merimo po tem, koliko naredi, zmore in koliko časa je pripravljen nameniti drugim. »In prav ta svet me je skoraj zlomil,« je priznal. Tokrat je zato naredil nekaj, česar dolgo ni znal: priznal si je, da potrebuje pomoč. Le nekaj metrov od hodnika, na katerem je pred osmimi leti izvedel za tumor, se je znašel v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo. »Danes, prvič po dolgem času, iskreno priznavam, da tudi jaz potrebujem pomoč. In da zaradi tega nisem nič manj močan,« je sklenil svojo izpoved.