Slovenski pravnik zgrožen: za fotografije »nabreklega tiča«, poslane dečku, takšna odločitev sodišča

Moški je dečku »prek aplikacije Messenger poslal več fotografij golih žensk in svojega spolnega uda«. Zaradi spolnega občevanja z dvema otrokoma je bil sicer obsojen, očitka prikazovanja oziroma posredovanja pornografskega gradiva pa ga je Višje sodišče oprostilo. Primer je v reviji Pravna praksa izpostavil pravnik in svetovalec na Ustavnem sodišču RS Igor Vuksanović, ki je do takšne sodne prakse zelo kritičen. Po njegovem je pojem pornografije zastavljen tako ozko, da se postavlja zelo konkretno vprašanje: kaj mora odrasel poslati otroku, da bo takšno gradivo sploh štelo za pornografijo?

Vuksanović je primer opisal v članku Nerazumno restriktivna opredelitev pornografije v sodni praksi. Razvoj sodne prakse označuje za »škandaloznega« in se osredotoča na 176. člen Kazenskega zakonika, ki ureja prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva.

Prvi odstavek 176. člena KZ-1 določa: »Kdor osebi, mlajši od petnajst let, proda, prikaže, ali z javnim razstavljanjem, ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.«

Ta del zakona naj bi preprečeval, da bi odrasli otrokom prikazovali ali pošiljali pornografske vsebine. Pri tem ne gre za otroško pornografijo, temveč za gradivo, na katerem so odrasli, otrok pa je tisti, ki mu nekdo takšno vsebino pokaže ali omogoči dostop do nje, pravi Vuksanović in dodaja, da prav tu nastane težava, kaj sploh šteje za pornografijo?

Dečku poslal gole ženske in fotografije svojega spolnega uda

V konkretnem primeru je moški dečku prek Messengerja poslal več fotografij golih žensk in svojega spolnega uda. Višje sodišče ga je tega očitka oprostilo. Kot povzema Vuksanović, je sodišče presodilo, da sama golota še ne pomeni pornografije. Da bi neko gradivo štelo za pornografsko, bi moral biti prikaz spolnosti precej bolj izrazit, pretiran ali drastičen. Sodišče je torej ločilo med goloto oziroma seksualno vsebino in pornografijo, pravi Vuksanović.

Meni pa, da je ta meja, ko gre za otroke, postavljena preozko. Posebej ga moti stališče, da mora biti vsebina tako intenzivna, »da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj«. »V zakonskem besedilu tega pogoja ni,« opozarja. Ob tem dodaja, da je takšne posledice lahko tudi zelo težko dokazati, saj se lahko pokažejo šele pozneje.

Vuksanović ob tem poudarja, da ne pozna natančne vsebine fotografij golih žensk iz tega primera. Zato se v svoji kritiki osredotoča predvsem na fotografijo spolnega uda, tako imenovani »dick pic«.

Nudistična plaža ni isto kot pošiljanje fotografije otroku

Vuksanović poudarja, da s tem ne nasprotuje goloti ali spolni vzgoji otrok. Ne vidi nič spornega v tem, da otrok s starši obišče nudistično plažo, prav tako meni, da je prav, da se starši z otroki njihovi starosti primerno pogovarjajo o spolnosti in da je spolna vzgoja prisotna v šolah. Toda po njegovem je nekaj povsem drugega, ko odrasel človek otroku namenoma pošilja seksualne fotografije.

Pri konkretnem primeru je pomemben tudi širši kontekst, opiše. Šlo je za moškega, ki je bil obsojen zaradi spolnega občevanja z dvema otrokoma, enemu od njiju pa je pošiljal tudi fotografije svojega spolnega uda. Iz sodbe druge stopnje po Vuksanovićevih besedah ni jasno, ali je bilo to pred fizičnimi spolnimi dejanji ali sočasno z njimi. Opozarja pa, da je lahko pošiljanje takšnih posnetkov tudi pripravljalna faza drugih dejanj spolne narave proti mladoletnikom.

Kje je meja med seksualnostjo in pornografijo?

Vuksanović priznava, da je razlikovanje med seksualnostjo oziroma erotiko in pornografijo smiselno. Seksualnost je lahko »zelo eksplicitna«, pa je še vedno prikazana »smiselno, okusno« kot del filma ali knjige, ki ima širšo zgodbo in pomen. Pornografijo opisuje drugače. Ta po njegovih besedah »na prvi pogled« deluje kot »cenen pripomoček za masturbacijo«, pri katerem »ne gre za (skoraj) nič drugega kot za serijo fizioloških dejanj«, namenjenih predvsem spolnemu vzburjenju.

Toda pri 176. členu KZ-1 je po njegovem odločilno nekaj drugega: namen te določbe je zaščita otrok. Pri svoji kritiki se zato sklicuje tudi na Lanzarotsko konvencijo Sveta Evrope, namenjeno zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in zlorabami. Ta državam nalaga, da kaznujejo tudi primere, ko odrasla oseba otroka zaradi spolnih namenov namerno izpostavi spolnim dejanjem, čeprav otrok pri njih ne sodeluje.

Vuksanović zato meni, da bi bilo treba 176. člen KZ-1 razlagati predvsem z mislijo na zaščito otrok. Pri tem jasno loči med vzgojo in izobraževanjem o spolnosti ter primeri, ko odrasel otroku takšne vsebine pošilja zaradi lastnega užitka. »Fotografij in posnetkov penisov, vagin in anusov se otrokom ne pošilja, ljudje vedo, da je to kaznivo! Zato to mora biti pornografija iz tega člena KZ-1,« piše.

Če takšna razlaga sedanjega zakona ni mogoča, Vuksanović meni, da bi ga bilo treba spremeniti in namesto o pornografskih govoriti o seksualnih vsebinah. »Kako vendar razložiti tujim pravnikom, zakaj v Sloveniji pošiljanje malim deklicam slik nabreklih tičev ni dovolj izprijeno, da bi bilo kaznivo, pa vprašajte koga drugega, ne mene. Mene je to sram razlagati.«