Slovensko društvo Hospic s pesmijo do src hudo bolnih (FOTO)

Povezanost, sočutje in odpiranje src so zaznamovali letošnjo strokovno ekskurzijo zaposlenih in prostovoljcev Slovenskega društva Hospic. Enainštirideset udeležencev se je odpravilo v Črno goro, kjer so poleg strokovnega dela začeli še posebno poslanstvo – s pesmijo razveseljevati hudo bolne, umirajoče in starejše. Odzivi so bili ganljivi.

Strah pred soočenjem

Ideja se je porodila spontano, med prostovoljci pa so tudi kitarist in zborovske pevke. Tako so peti začeli že na dolgi poti na avtobusu, nadaljevali pa vse naslednje dni, povsod, kjer se je ponudila priložnost. Tradicionalna strokovna ekskurzija društva je namenjena izmenjavi dobrih praks, ogledom institucij s podobno dejavnostjo, izobraževanju, predvsem pa druženju in povezovanju prostovoljcev, ki jih društvo šteje okrog 300 in so iz vse Slovenije. Ob občudovanju naravnih lepot so se prvi dan ustavili na onkološkem inštitutu v Podgorici. Vodstvo jih je toplo sprejelo, jim pokazalo svoje prostore, način dela in spregovorilo o izzivih, s katerimi se srečujejo. Eden glavnih ostaja, podobno kot pri nas, strah hudo bolnih in njihovih svojcev pred smrtjo in umiranjem. Prav to je poleg spremljanja umirajočih in podpore žalujočim poslanstvo Slovenskega društva Hospic: detabuizacija smrti. Kaj le odpira srce bolj kot čutna bližina, pogovor in ne nazadnje pesem? To so začutili tudi prostovoljci, ko so prvič zapeli v krogu v parku pred onkološkim inštitutom.

Ko so v parku zazveneli glasovi, so se začela odpirati okna. Radovedni pogledi so kukali ven, hvaležno mahali v pozdrav, tudi iz bližnjega kliničnega centra. Prav v tistem trenutku je bila pred inštitutom družina, ki se je ravno soočila z izgubo bližnjega. Pesem prostovoljcev jih je povezala v solzah in objemu. »Glasba je jezik, ki ga razumemo vsi, izbrali smo pesmi, polne upanja, življenja, radosti, takšne, ki se te dotaknejo globoko. Dan ljubezni je odmeval skoraj povsod, a glede na lokacijo je bila pesem ekskurzije zagotovo Pastirče mlado, saj so jo mnogi zapeli z nami. V Slovenskem društvu Hospic živimo in širimo poslanstvo Dodajamo življenje dnevom, kar pomeni, da ohranjamo lepote življenja do konca. Pesem pri tem igra posebno vlogo – neposredno nagovori srce, prikliče spomine in marsikomu orosi oko,« sporočajo iz društva.

Prostor rasti

Naslednja postaja je bil Dom starejših majke Pije v Petrovcu pri samostanu Sv. Vid. Dom nosi ime po Slovenki, sestri Piji, ki je po potresu leta 1979, ko je bil objekt popolnoma uničen, postavila temelje za delo, ki traja še danes. Dom sočutno vodijo sestre frančiškanke, ki z veliko predanostjo skrbijo za starejše in nemočne. Obisk so prostovoljci opravili v času pravoslavne velike noči, med tradicionalnim barvanjem pirhov. S pesmijo so oskrbovancem in sestram polepšali dan, v zameno pa prejeli zgodbe, toplino in iskreno hvaležnost. Obisk ni bil naključen. Na ekskurziji je sodelovala tudi sestra Emanuela iz Krškega, ki je s črnogorskimi sestrami močno povezana, saj je več let delovala v njihovi skupnosti.

»Na tej poti sem znova začutila, kaj pomeni biti del nečesa večjega. To ni bila le strokovna ekskurzija, temveč prostor osebne rasti, povezanosti in tihega zavedanja, da je prav, da si tukaj. Najbolj dragocena je bila družba. Sočutna, odprta, iskrena. Ljudje, s katerimi si lahko to, kar si – brez zadržkov. In prav v tej povezanosti se zgodi nekaj zdravilnega … nekaj, kar te napolni bolj kot kar koli drugega,« je komentirala prostovoljka Erika Kobal, ki je kmalu po vrnitvi poskrbela, da bo nova dejavnost društva zaživela tudi doma: organizirala je prvi nastop v Centru starejših Zimzelen v Topolšici, načrtujejo pa obiske prostovoljske glasbene skupine po vsej Sloveniji. S pesmijo tako ne prinašajo le tolažbe, temveč tudi odpirajo prostor za pogovor o življenju in smrti – temi, ki ju družba še vedno prepogosto potiska na rob.