Slovita bohinjska bukev umira zaradi grafitov

RIBČEV LAZ – Mnogi bralci se še spominjate nekdanjega novinarja Slovenskih novic Mirka Kunšiča. Zanj so rekli, da je bil včasih na terenu, še preden se je kaj zgodilo, tako hiter je bil in vedno na preži. Mirko uživa v zasluženem pokoju, novinarska žilica pa še ni popustila, še vedno je na preži, predvsem za dobrim fotografskim posnetkom.

Pred desetimi leti

Tako je prejšnji teden, med srečanjem s fotografom Tomom Jeseničnikom, ki je natanko pred desetimi leti iz dotlej navadne bukve s pritiskom na sprožilec svojega nikona naredil enega največkrat fotografiranih motivov Bohinja in Slovenije, Mirko spoznal, da so lepotici šteti dnevi, saj več kot očitno umira. Gre seveda za drevo, ki raste na bregu jezera pri kopališču v Fužinskem zalivu, domačini temu območju pravijo Na Veglju.
»Mimogrede sem se spomnil, da je 9. avgusta minilo natanko deset let, odkar je Tomo naredil to prelepo fotografijo, in ker je z leti postala tudi moj priljubljeni motiv, sem ga spomnil na obletnico in predlagal, da se ob tej priložnosti dobimo. In Tomo je z nekaj prijatelji, zapriseženimi nikonaši, prišel na breg to poletje močno obleganega jezera in ponovil fotografiranje,« nas Mirko uvede v to bohinjsko bukovo zgodbo.

Med druženjem je Mirko od Toma v senci bohinjske bukve izvedel, da je za fotografijo kar dve leti hodil v Bohinj in da je bila šele trinajstič pozno popoldne prava svetloba. Pa da je krasila naslovnico njegove knjige Slovenija v presežnikih zato, ker je bila po mnenju urednice prava podoba raja in da je bila za eno od dvanajstih fotografij za Nikonov koledar izbrana med 75.000. In še to poudari Mirko, da je Tomo naštel kar 197 nedovoljenih uporab te fotografije.

Ni več upanja

A vse prelepe fotografije bodo kmalu le še lep spomin na znamenitost, bukev je namreč že zelo močno načeta, predvsem njen koreninski del, sušijo se tudi zgornje veje. Mirko je opazil očitno razliko: pred desetimi leti razvejano drevo ima danes le še polovico krošnje. Ko je poklical bohinjskega župana Franca Kramarja, mu je ta pojasnil, da je bukev žal zbolela, in to predvsem zaradi urezov posameznikov, ki so se hoteli za vekomaj podpisati v njeno lubje, Mirko napisom reče kar bukovi grafiti. Tudi njen koreninski sistem je zelo poškodovan, zato se precej hitro suši.
»Župan mi je povedal, da so se zelo trudili, da bi ustavili propadanje, da so jo podpirali in postavljali v ravnotežje, vendar pa bukev tudi po mnenju stroke oziroma zavoda za gozdove nima nobene možnosti več za preživetje. Le še vprašanje časa je, kdaj jo bodo predelali v drva, na njenem mestu pa bodo zasadili novo,« je žalosten Mirko Kunšič. Bukev rad fotografira, še posebno ponosen pa je na fotografijo, ki je nastala ob letošnjih poplavah konec aprila, saj je v tem času bukev že ozelenela in je zaradi svetlega zelenila in modrine v vodi nastala prav čarobno lepa fotografija. »Na stara leta se učim tako imenovane pokrajinske fotografije in nikamor več ne grem brez nahrbtnika, stojala in druge opreme. Seveda pa imam v sebi še veliko novinarskih refleksov. Tega se ne da kar izklopiti, ko se bo to zgodilo, bom verjetno že na oni drugi strani,« se še nasmeje.