»Smo na eksistenčnem minimumu«

LJUBLJANA – V času, ko po več kot 150 urah pogajanj in splošni stavki vladna stran in v konfederaciji združeni sindikati javnega sektorja ne najdejo skupnega dogovora, ljudi pestita strah in negotovost. Vsaj tiste, ki že v sedanjih okoliščinah kljub zaposlitvi v javnem sektorju težko preživijo. O konkretnih zneskih, ki jih s svojim delom mesečno prislužijo, so spregovorili že policisti in gasilci, na spletni strani Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz) pa se je s pismom oglasila še mama samohranilka.

»Smo na eksistenčnem minimumu«

V pismu Branimirju Štruklju je zapisala, da njena plača, ki ji pripada kot univerzitetno izobraženi svetovalki z delovno dobo nad dvajset let, pravzaprav ni slaba. »Vendar smo na eksistenčnem minimumu. Sem samohranilka, z dvema otrokoma. Ker imam dovolj visoko plačo, ne dobimo nobenih socialnih transferjev. Plačilo položnic znese približno 700 evrov, hrana za sina, ki ima intoleranco na laktozo in pšenično moko, znese okrog 400 evrov, hči študira. Vpisala je še en študij, saj s svojo prvo izobrazbo ne dobi službe. Vseskozi dela prek študentskega servisa, da lahko premagujemo mesec, trenutno ne more toliko delati, saj mora opraviti 400 ur prakse, za katero dobi plačilo 1 evro na uro. Ker iz službe nimam avtobusnega prevoza, vsaj dvakrat v tednu odhajam iz službe ob ali po 22. uri, me tudi stroški vzdrževanja skromnega avtomobila stanejo precej, preveč za moj proračun ...«

Preživnina? Oče otrok brezposeln

S preživnino očeta otrok si mama ne more pomagati, saj je oče otrok brezposeln in plačuje le polovico preživnine ali pa še te ne. »In kljub skromnosti, visoki izobrazbi, vseskozi odgovornemu odnosu do dela ... ne zmoremo več.«

Štruklju tako predlaga, da bi veljalo razmisliti tudi o takih usodah samohranilk in samohranilcev, »saj smo na mnogo slabšem kot v paru«.