Smučanje v tujini je za tretjino cenejše

KRANJSKA GORA – Cena celodnevne smučarske vozovnice za odrasle se v Sloveniji giblje med 25 in 29 evri, v večjih smučarskih središčih v tujini pa je treba zanjo odšteti od 30 do 35 evrov. To je edina dražja stvar na smučiščih v tujini, vse drugo je cenejše, da ne govorimo o kakovosti uslug in storitev, ki jih ponujajo v Avstriji, bogati Južni Tirolski v Dolomitih ali v Franciji in Nemčiji. Zakaj bi torej smučali doma? Iz domoljubja? To bo premalo.

11 evrov : 21 evrov

Sliši se kot kakšen delni izid ob koncu prve četrtine košarkarskega derbija, a v resnici v Dolomitih za najem otroške opreme za deskanje na snegu s čevlji vred plačamo 11 evrov na dan, na Krvavcu pri Strelu pa 21. Za opremo za odrasle s čevlji vred bi v Dolomitih plačali 16 evrov, na Krvavcu 25. Najem najboljših smuči za slalom s pancerji in palicami ja stal 17 evrov, na Krvavcu bi za omenjeni komplet dali 30 evrov.

Zakaj taka razlika, smo vprašali našega nekdanjega veleslalomskega asa in lastnika smučarskega servisa na Krvavcu Borisa Strela.

»Odgovorite mi, kako lahko francoska smučišča ponudijo nekajdnevni paket za slabih 200 evrov na osebo, v kar so vključeni prevoz, smučarska vozovnica in bivanje v apartmaju? Stvar nima ekonomske logike. Za tem stoji država, ki izdatno subvencionira svojo turistično ponudbo in tako privablja goste. Mene kot zasebnika v Sloveniji nihče ne vpraša, kako bom plačal najemnino, davke, koncesijo ... Pri nas preprosto ni sistema.«

Strel ima prav, slovenska smučišča niso del homogene lokalne skupnosti, ampak samostojne delniške družbe, kakršna je RTC Žičnice Kranjska Gora. Z izjemo Rogle in Starega Vrha lokalni kmetje in lastniki zemljišč ne živijo s turizmom in niso zaposleni na žičnicah.

Smučišča Kranjske Gore imajo 80 lastnikov. Kot nam je povedala predstavnica RTC Žičnice KG, sta bila pri njih do zdaj zaposlena samo dva lastnika zemljišč.

Pohorci kupili Gorenjce

Leta 2003 je kranjskogorske žičnice odkupilo štajersko podjetje Športni center Pohorje, d. o. o. Krvavško infrastrukturo so pred leti prav tako kupili Pohorci – Unior Zreče, lastnik Rogle. Vse lepo in prav, govorimo o investitorjih, lastnikih, deležnikih, delničarjih ... Sliši se sodobno, nadvse kunštno, v resnici pa je to čisto navaden kleptokapitalizem najslabše vrste. Tu nikogar ne obtožujemo, da si je kaj divje prisvojil, ne, bolj gre za to, da v 20 letih preprosto nismo dojeli osnovne logike, kaj je na prodaj in kaj ne, kako pomembna je lokalna skupnosti in kako živeti v okviru te. Na svoji zemlji!

Stvar je zelo stara. Leta 1854 je Franklin Pierce, takratni predsednik ZDA, indijanskemu poglavarju Seattlu ponudil odkup velikih površin indijanske zemlje ter jim v zameno obljubil rezervat … Poglavarjev odgovor je bil: »Kako naj vam prodamo modrino neba?«

Kako so se, sicer pregovorno škrti, Gorenjci dali prodati Pohorcem? Kako se pod Krvavcem v času prodaje ni našel nihče, ki bi rekel: »Ne damo, to je naše, tu bomo mi gospodarili.« S Pohorci ni nič narobe, le bolj zavedni so od Kranjskogorčanov in Krvavčanov, saj na Pohorju ne moreš kar tako kupiti kmetije ali gozda.

Naj se sliši še tako konservativno, pa naj bo primitivno, a smučarska središča po Avstriji in Dolomitih delujejo točno tako. V pokrajini Alta Pusteria nihče ne more graditi apartmajskih blokov, višjih od štirih nadstropij, število sob in postelj je omejeno. Nihče ne more kupiti njihovih naprav, lastniki so domačini, in ne strici nekje, ki se pogovarjajo prek odvetnikov.

Lastniki so kmetje, ki so svoje hleve spremenili v lične lesene okrepčevalnice in koče, kjer gospodinji mati, oče je na žičnici, sinova na teptalniku, hči za točilnim pultom in tako dalje. Vse skupaj vodi regijski konzorcij, ki nima mandata dovoliti bogatemu Američanu, da bi kje sredi pokrajine zgradil gigantski hotel.

Dražje le pivo

Za dvosobni apartma s 65 kvadratnimi metri boste v Dolomitih ali Avstriji januarja odšteli od 70 do 90 evrov, za dvosobni apartma v Apartmajih Helena v Kranjski Gori boste v istem obdobju odšteli od 91 do 106 evrov na dan. Zakaj? Odgovor je spet v popolnoma razdrobljeni in nehomogeni skupnosti, ki ne funkcionira. Če bi Kranjska Gora delovala kot eno, na zgoraj omenjeni način, bi se lahko na trdo pogajala z državo za finančno podporo in samostojno nastopala na vseh mogočih evropskih razpisih za tak in drugačen razvoj turizma. Enako velja za Krvavec, kjer ima lokalna skupnost izjemno priložnost za razvoj zimskega in poletnega turizma.

V Kranjski Gori smo našteli štiri smučarske servise oziroma izposojevalnice, ki so popolnoma samostojne in nimajo nič z žičničarji. Kot so nam povedali, ni nobenega sodelovanja.

Za posladek pa še naslednja primerjava. V Inichnu v Dolomitih štiričlanska družina, ki biva v eni od apartmajskih hiš s tremi zvezdicami, za kopališče plača šest evrov, odrasla po dva evra, otroci do 14. leta po en evro. V Kranjski Gori pa boste za vstop v kopališče Aqualarixu v Hotelu Larix odrasli za tri ure plačali devet evrov, konec tedna deset, za otroke od tretjega do štirinajstega leta pa šest oziroma sedem evrov. Družina v tujini proti družini doma 6 evrov : 30 evrov. Na smučiščih v tujini je malce dražje le pivo, od štirih do pet evrov, medtem ko golaž (gulassupe) stane enako kot pri nas – od šest do sedem evrov.

Smučanje v tujini je z bistveno boljšo ponudbo vsaj 30 odstotkov cenejše. Letošnja sezona na slovenskih smučiščih bo vsaj 20 odstotkov slabša kot lanska.