Sofija je dolga leta živela z alkoholikom, ki je postajal vse bolj nasilen: »Pred njim sem skrivala nože« (VIDEO)

Sofija je dolga leta živela ob možu, ki je vse globlje tonil v alkohol, ob tem pa se je soočala s psihičnim nasiljem, poniževanjem in občutkom, da iz odnosa nima kam oditi. Danes živi umaknjeno, obdana z naravo in živalmi, svojo življenjsko zgodbo pa je začela razkrivati na TikToku. Kot pravi, zato, ker želi ženskam, ki so se znašle v podobnih odnosih, pokazati pot, ki je njej ni pokazal nihče. Prepričana je, da so na njeno poznejšo izbiro partnerja močno vplivali vzorci iz otroštva.

»Glede na dejstvo, da je moj oče zelo toksična oseba, jaz nisem bila vzgajana v pravem pomenu besede, ampak dresirana za sužnjo, ki ne bo nikoli imela toliko samozavesti in poguma, da bi si upala od doma,« pripoveduje. Pravi, da je odraščala brez prijateljev, v strahu in brez izkušenj, ki bi jo pripravile na življenje zunaj domačih zidov. »Bila sem prepričana, da so vsi ljudje dobri in pošteni, kot sem bila sama.« Ko je spoznala moža, je sicer opazila, da rad zahaja s prijatelji in včasih popije preveč, vendar ji takrat to ni predstavljalo večjega alarma. »Bila sem prepričana, da ga bo takrat, ko se bova poročila in ustvarila družino, ta razvada minila. Da bo pustil prijatelje in se posvetil družini, ki sem si jo močno želela ustvariti. Niti v sanjah si nisem predstavljala, v kakšno past sem se ujela.«

»Kdo te bo maral z dvema otrokoma?«

Da ne gre več zgolj za občasno pitje, je po njenih besedah postalo očitno po rojstvu prve hčere. Takrat so se močno zaostrili tudi odnosi z moževimi starši. Sofija pripoveduje, da je bil alkohol del vsakdana širše družine, mož pa je težave in konflikte vse pogosteje reševal prav z njim. »Moj mož je takrat, namesto postavitve odločne meje, začel težave utapljati v alkoholu.« Sčasoma je postalo skoraj običajno, da se iz službe ni vrnil trezen. »Tega nisem niti več pričakovala,« pravi. Ob tem poudarja, da ga v treznih obdobjih ni doživljala enako. »Kadar je bil trezen, ni bil slab človek. Imel pa je takrat občutek manjvrednosti, ki je ponovno klical po tolažbi z alkoholom.« Posebno težavo je predstavljalo okolje, v katerem je živela. Po njenih besedah je bilo pitje tam nekaj povsem običajnega.

»V vasi je bil alkohol nekaj vsakdanjega in normalnega. Pilo se je doma, v družbi in v službi. Pravzaprav sem bila med vsemi kot črna ovca. Bila sem pritepenka. Od mene se je pričakovalo, da se bom prilagodila njihovemu načinu življenja in vrednotam.« Ob pitju so se stopnjevali tudi konflikti. Predvsem govori o psihičnem nasilju, poniževanju, zmerjanju, ljubosumju in prelaganju odgovornosti nanjo. »Pojdi, če imaš kam, kdo te bo maral z dvema otrokoma,« se spominja besed, ki jih je poslušala. Mož naj bi krivdo za pitje pogosto pripisoval njej, pritisk pa je po njenih besedah prihajal tudi iz njegove družine. »Prepričevali so ga, naj me nažene, češ da bodo ženske zanj stale v vrsti. Otroke pa, da bodo vzeli oni.«

Prav zaradi tega se je obrnila tudi na center za socialno delo. Danes pri opisovanju nekaterih ljudi iz takratnega okolja uporablja izraz narcisoidni oziroma govori o narcisoidnih vedenjskih vzorcih. Pri tem gre za njeno osebno doživljanje odnosov, ne za strokovno diagnozo. Kot pravi, o takšnih vzorcih v tistem času ni vedela ničesar. »Uživali so v tem, da so me vedno znova potegnili v konfliktne situacije in občutek nemoči, česar pa jaz nisem prenesla.«

Dvakrat je odšla in se vrnila

Sofija je možu že po rojstvu prve hčere predlagala, da bi se skupaj odselili in si ustvarili življenje stran od njegove družine in okolja, ki ga je povezovala s pitjem. Predloga ni sprejel. Tudi tega, da ima težave z alkoholom, po njenih besedah ni priznal. Ko sta bili hčeri stari dve in tri leta, ga je prvič zapustila. Z otrokoma se je vrnila k svojemu očetu, vendar se je zaradi razmer tam znova vrnila k možu. Čez nekaj let je poskusila še enkrat. »Ponovno sem odšla nazaj, saj drugega izhoda nisem imela. Mož otrok namreč ni maltretiral. Seveda pa je on to vračanje razumel, kot da ne morem živeti brez njega. Ni razumel, da sem se vračala zaradi zaščite otrok.«

Obljube, da bo prenehal piti, so se po njenem pripovedovanju ponavljale. Za krajša obdobja naj bi alkohol res opustil, nato pa znova začel. Sofija pravi, da je bilo nekajkrat ogroženo tudi njeno življenje. »Pred možem sem skrivala nože, kadar je prišlo do večjega spora.« Takrat je spoznala, da mora pripraviti načrt. »Počasi mi je bilo jasno, da so vse obljube prazne. Na skrivaj sem začela varčevati. Postavila sem si ultimat. Če bo naslednjo obljubo ponovno prelomil, bomo ponovno odšle, le da tokrat ne k mojemu očetu, ampak v podnajemniško stanovanje.«

Ko sta bili hčeri na začetku pubertete, je presodila, da je prišel trenutek za odhod. »Čutila sem, da je bil to zadnji čas, da jih odmaknem od toksičnih ljudi in okolja. Tokrat se nismo več vrnile.« Začetek novega življenja ni bil preprost. Odšla je z najnujnejšimi stvarmi in starejšim avtomobilom. Pravi, da ni imela nikogar, na kogar bi se lahko oprla. »Bala sem se iskati socialno pomoč, saj sem bila prepričana, da bi mi otroke vzeli, glede na situacijo, v kakršni sem bila. To pa bi bil zame konec.« Odločila se je, da ponovno zažene svoje podjetje, ki je bilo takrat v mirovanju. Registrirala je čistilni servis in pomoč na domu. »Na ta način sem lahko preživela sebe in do kruha spravila obe hčeri.« Danes sta hčeri odrasli in imata svoji družini. »Ponosna sem, da sem kljub težavam in metanju polen pod noge uspela izpolniti svoje poslanstvo.«

Namesto knjige je prišel TikTok

Dolgo so ji ljudje, ki poznajo njeno zgodbo, govorili, naj o svojem življenju napiše knjigo. Tudi sama je čutila vse močnejšo potrebo, da bi izkušnje delila z ženskami, ki se znajdejo v podobnih odnosih, a ne vedo, kako naprej. Ker se v pisanju knjige ni videla, je našla drugo pot. »Iznenada se mi je porodila misel, da bi to lahko izpeljala na TikToku.« Odziv, pravi, jo je presenetil. »Veliko žensk se je našlo v mojih pripovedih, nekatere mi pišejo, da jim je to kot terapija in podobno. Tako je namen dosežen, saj je moja edina želja pomagati tistim, ki se znajdejo v situacijah, ki se zdijo nerešljive.«

Prepričana je, da imajo besede nekoga, ki je podobno izkušnjo dejansko preživel, posebno težo. »Nasvet, pridobljen iz izkušenj, ima namreč veliko večjo težo kot nekaj, kar je prebrano v priročniku.« Danes je njeno življenje povsem drugačno od tistega, ki ga opisuje v svojih posnetkih. »Končno sem našla svoj mir v naravi s svojimi živalmi, ki mi delajo družbo. Umaknila sem se od toksičnih ljudi in uživam v samoti.« Preteklosti, pravi, ne bi izbrisala. »Ničesar ne obžalujem, saj vem, da je vse, kar preživljamo, samo lekcija, ki jo je treba predelati in se iz nje učiti ter znanje deliti.«