

Sofija FOTO: Osebni Arhiv

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images



Sofija je dolga leta živela ob možu, ki je vse globlje tonil v alkohol, ob tem pa se je soočala s psihičnim nasiljem, poniževanjem in občutkom, da iz odnosa nima kam oditi. Danes živi umaknjeno, obdana z naravo in živalmi, svojo življenjsko zgodbo pa je začela razkrivati na TikToku. Kot pravi, zato, ker želi ženskam, ki so se znašle v podobnih odnosih, pokazati pot, ki je njej ni pokazal nihče. Prepričana je, da so na njeno poznejšo izbiro partnerja močno vplivali vzorci iz otroštva.
»Glede na dejstvo, da je moj oče zelo toksična oseba, jaz nisem bila vzgajana v pravem pomenu besede, ampak dresirana za sužnjo, ki ne bo nikoli imela toliko samozavesti in poguma, da bi si upala od doma,« pripoveduje. Pravi, da je odraščala brez prijateljev, v strahu in brez izkušenj, ki bi jo pripravile na življenje zunaj domačih zidov. »Bila sem prepričana, da so vsi ljudje dobri in pošteni, kot sem bila sama.« Ko je spoznala moža, je sicer opazila, da rad zahaja s prijatelji in včasih popije preveč, vendar ji takrat to ni predstavljalo večjega alarma. »Bila sem prepričana, da ga bo takrat, ko se bova poročila in ustvarila družino, ta razvada minila. Da bo pustil prijatelje in se posvetil družini, ki sem si jo močno želela ustvariti. Niti v sanjah si nisem predstavljala, v kakšno past sem se ujela.«
Da ne gre več zgolj za občasno pitje, je po njenih besedah postalo očitno po rojstvu prve hčere. Takrat so se močno zaostrili tudi odnosi z moževimi starši. Sofija pripoveduje, da je bil alkohol del vsakdana širše družine, mož pa je težave in konflikte vse pogosteje reševal prav z njim. »Moj mož je takrat, namesto postavitve odločne meje, začel težave utapljati v alkoholu.« Sčasoma je postalo skoraj običajno, da se iz službe ni vrnil trezen. »Tega nisem niti več pričakovala,« pravi. Ob tem poudarja, da ga v treznih obdobjih ni doživljala enako. »Kadar je bil trezen, ni bil slab človek. Imel pa je takrat občutek manjvrednosti, ki je ponovno klical po tolažbi z alkoholom.« Posebno težavo je predstavljalo okolje, v katerem je živela. Po njenih besedah je bilo pitje tam nekaj povsem običajnega.

Prav zaradi tega se je obrnila tudi na center za socialno delo. Danes pri opisovanju nekaterih ljudi iz takratnega okolja uporablja izraz narcisoidni oziroma govori o narcisoidnih vedenjskih vzorcih. Pri tem gre za njeno osebno doživljanje odnosov, ne za strokovno diagnozo. Kot pravi, o takšnih vzorcih v tistem času ni vedela ničesar. »Uživali so v tem, da so me vedno znova potegnili v konfliktne situacije in občutek nemoči, česar pa jaz nisem prenesla.«
Sofija je možu že po rojstvu prve hčere predlagala, da bi se skupaj odselili in si ustvarili življenje stran od njegove družine in okolja, ki ga je povezovala s pitjem. Predloga ni sprejel. Tudi tega, da ima težave z alkoholom, po njenih besedah ni priznal. Ko sta bili hčeri stari dve in tri leta, ga je prvič zapustila. Z otrokoma se je vrnila k svojemu očetu, vendar se je zaradi razmer tam znova vrnila k možu. Čez nekaj let je poskusila še enkrat. »Ponovno sem odšla nazaj, saj drugega izhoda nisem imela. Mož otrok namreč ni maltretiral. Seveda pa je on to vračanje razumel, kot da ne morem živeti brez njega. Ni razumel, da sem se vračala zaradi zaščite otrok.«
Obljube, da bo prenehal piti, so se po njenem pripovedovanju ponavljale. Za krajša obdobja naj bi alkohol res opustil, nato pa znova začel. Sofija pravi, da je bilo nekajkrat ogroženo tudi njeno življenje. »Pred možem sem skrivala nože, kadar je prišlo do večjega spora.« Takrat je spoznala, da mora pripraviti načrt. »Počasi mi je bilo jasno, da so vse obljube prazne. Na skrivaj sem začela varčevati. Postavila sem si ultimat. Če bo naslednjo obljubo ponovno prelomil, bomo ponovno odšle, le da tokrat ne k mojemu očetu, ampak v podnajemniško stanovanje.«

Dolgo so ji ljudje, ki poznajo njeno zgodbo, govorili, naj o svojem življenju napiše knjigo. Tudi sama je čutila vse močnejšo potrebo, da bi izkušnje delila z ženskami, ki se znajdejo v podobnih odnosih, a ne vedo, kako naprej. Ker se v pisanju knjige ni videla, je našla drugo pot. »Iznenada se mi je porodila misel, da bi to lahko izpeljala na TikToku.« Odziv, pravi, jo je presenetil. »Veliko žensk se je našlo v mojih pripovedih, nekatere mi pišejo, da jim je to kot terapija in podobno. Tako je namen dosežen, saj je moja edina želja pomagati tistim, ki se znajdejo v situacijah, ki se zdijo nerešljive.«
Prepričana je, da imajo besede nekoga, ki je podobno izkušnjo dejansko preživel, posebno težo. »Nasvet, pridobljen iz izkušenj, ima namreč veliko večjo težo kot nekaj, kar je prebrano v priročniku.« Danes je njeno življenje povsem drugačno od tistega, ki ga opisuje v svojih posnetkih. »Končno sem našla svoj mir v naravi s svojimi živalmi, ki mi delajo družbo. Umaknila sem se od toksičnih ljudi in uživam v samoti.« Preteklosti, pravi, ne bi izbrisala. »Ničesar ne obžalujem, saj vem, da je vse, kar preživljamo, samo lekcija, ki jo je treba predelati in se iz nje učiti ter znanje deliti.«
KAM PO POMOČ?
V primeru neposredne ogroženosti pokličite policijo na 113, ob nujni medicinski pomoči pa 112. Obrnete se lahko tudi na najbližji center za socialno delo.
Ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje v družini ali intimnopartnerskih odnosih, je 24 ur na dan na voljo brezplačni in zaupni SOS telefon 080 11 55. Svetovalke nudijo podporo, informacije o pravicah in možnostih pomoči ter pomagajo pri iskanju naslednjih korakov.
V nujnih primerih je mogoč tudi umik v krizni center, pozneje pa po potrebi v varno hišo ali zatočišče.