Šolanje je pomembno tudi med okrevanjem

Bolnišnična šola na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča v Ljubljani se od drugih takšnih šol po Sloveniji razlikuje predvsem po opremi in pripomočkih, ki so prilagojeni gibalno oviranim učencem. Tanja Babnik, ena od dveh stalnih učiteljic na Soči, kjer dela že dobrih 20 let, in ena od 24 učiteljic ljubljanske bolnišnične šole, je razložila, da je vključevanje v izobraževanje sestavni del celostne rehabilitacije in poteka v skladu s presojo strokovnega tima. »Pri učnem delu se trudimo iskati in krepiti tista otrokova področja, na katerih je najmočnejši, in ga čim bolj usposobiti za samostojno življenje. Spodbujamo stike z vrstniki iz matičnih šol, pogosto sodelujemo z učenci OŠ Ledina. Otroci in mladostniki do 15. leta, izjemoma tudi starejši, šolo obiskujejo od enega tedna do več mesecev, nekateri tudi dlje. Imajo težave z gibanjem (grobo in fino motoriko), kognitivnimi funkcijami, govorno-jezikovnim sporazumevanjem, čustvovanjem in vedenjem. Vključno s srednješolci zabeležimo povprečno sto sprejemov na leto.« Sedemnajstletna Sara iz Gozda pri Colu nad Vipavsko dolino se je po skoraj neprekinjenem osemmesečnem bivanju na inštitutu ravno med našim obiskom odpravljala na odhod domov. Zaradi posledic hudih poškodb bo slaščičarsko šolo končala po izpitih, pove nasmejana Primorka, ki ne samo zelo rada in dobro peče, pač pa tudi ubrano poje in igra na kitaro. Z biatloncem Jakovom Fakom je dogovorjena, da mu bo ob koncu sezone spekla torto, a le, če se bo dobro odrezal, nam je zaupala.

Odkar je Soča pred štirimi leti dobila nov otroški oddelek, kjer imajo tudi lepo urejeno sodobno učilnico, je šolsko delo veliko bolj prijetno tako za učence kot za učitelje. Z otroki, ki zaradi bolezni gibal ali živčevja, poškodb, operacij, amputacij ali motenj v razvoju ne bi zmogli običajnega šolanja, učitelji tako veliko lažje predelujejo učno snov. Prilagojenim mizam, stolom, računalniški opremi, interaktivni tabli in didaktičnim pripomočkom se je pred kratkim s pomočjo donatorjev pridružil nov projektor, ki omogoča kakovostnejšo sliko. Nad interaktivno tablo je še posebno navdušena četrtošolka Ivana iz Tunjic pri Kamniku, ki nam je pokazala, da je primerna zlasti za spopadanje z geometričnimi izzivi. »Donatorji so nam omogočili izvedbo marsikaterega projekta. Izkupiček od prodanih koledarjev Arneja Hodaliča nam je štiri leta zapored omogočil izmenjavo z bolnišnično šolo v Bruslju. V letošnjem decembru denar v ta namen zbiramo s prodajo tisoč izvodov knjige Tretje oko psihologa dr. Aleksandra Zadela.«

Učitelj tudi ob postelji

Pouk večinoma poteka individualno, občasno v skupini. Če učenec ne more priti v učilnico, ga učitelj obišče v bolniški sobi. Računalnik, na katerem imajo shranjene tudi učbenike in delovne zvezke, in drugi sodobni pripomočki so sicer nadvse koristni, a topline, razumevanja, empatije, umirjenosti, optimizma in predane skrbi, ki jo mora imeti bolnišnični učitelj na pretek, ne more zamenjati še tako izpopolnjena tehnika. Otroci, ki so na rehabilitaciji, imajo resne zdravstvene težave, zato si po šolskem delu pogosto malo odpočijejo, preden nadaljujejo raznovrstne terapije. Drugošolec, simpatični sedemletni Nace iz Podgorja pri Slovenj Gradcu, ki je na rehabilitaciji od začetka novembra, nam je po predstavitvi svoje zveste spremljevalke pujse Pike rade volje pokazal, da najraje posedi v mehki zeleni žabi. Kljub sproščenosti in domačnosti pa je to čisto prava šola z ocenami. »Z matičnimi šolami redno sodelujemo. Imamo pogoste sestanke – bodisi tukaj bodisi pri njih, pošiljamo jim obvestila o učnem delu, velikokrat se posvetujemo prek telefona ali elektronske pošte.«

Večina otrok je hospitaliziranih, na inštitutu lahko bivajo tudi njihovi starši, ki so prisotni pri večini terapij in tudi v šoli, je povedala Babnikova. Nekateri otroci, predvsem iz Ljubljane in okolice, pa na inštitut vsako jutro prihajajo od doma. Osemletno drugošolko Julijo, ki je prvi razred obiskovala na OŠ Oskarja Kovačiča, podružnici Rudnik, na terapije in v bolnišnično šolo izmenično vozita mama in oče. Ob pomoči učiteljice nam je dokazala, da gre pisanje lažje in hitreje od rok, če namesto svinčnika uporabimo tipkovnico, prek katere je Božičku sporočila, da si letos želi kapo, krilce in tople škornje.

Po vsej Sloveniji

Bolnišnični šolski oddelki so del najbližjih osnovnih šol. Pouk se odvija v bolnišnicah v Valdoltri in Izoli (OŠ Dekani), Šempetru pri Novi Gorici (OŠ Ivana Roba), na Jesenicah (OŠ Toneta Čufarja), v Celju (I. OŠ Celje), Slovenj Gradcu (Prva OŠ Slovenj Gradec), Mariboru (OŠ Bojana Ilicha), Murski Soboti (OŠ III Murska Sobota), Novem mestu (OŠ Drska), Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna (OŠ Preserje), Centru za zdravljenje bolezni otrok, Šentvid pri Stični (OŠ Ferda Vesela), v Ljubljani (OŠ Ledina) na pediatrični kliniki, ortopedski kliniki, dermatovenerološki kliniki, Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu ‒ Soča, psihiatrični kliniki (enota adolescentne psihiatrije, oddelek za motne hranjenja, oddelek za psihoze), Centru za klinično psihiatrijo Polje in občasno na infekcijski kliniki. Učitelji in učiteljice izvajajo prilagojen program osnovne šole, osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in individualne učne pomoči za srednješolce.