Ko se začne konec avgusta nad Sečoveljskimi solinami poletje počasi umikati jeseni, se za solinarje zaključuje najpomembnejši del leta. Dolgi dnevi, vročina, burja in suh zrak so letos znova odločali, koliko belih kristalov se bo nabralo na kristalizacijskih bazenih. Letošnja sezona je bila v marsičem bolj obetavna od prejšnjih, vendar končni račun še ni čisto zaprt. Uradnega podatka o skupni količini pridelane soli na dan pred sklepnimi prireditvami še ni.
Petola, gavera in taperini so del najmanj 700 let stare tradicije piranske soli.
Znano pa je, da so bili letos pogoji za proizvodnjo zelo dobri. V Sečoveljskih solinah so aktivirali vseh 26 še delujočih solnih polj, kar je več kot v prejšnjih letih. Sol so sicer začeli pobirati šele konec junija oziroma v začetku julija, saj je junijsko deževje nekoliko zamaknilo začetek žetve. Do 21. julija so bile Piranske soline, kamor poleg Sečoveljskih spadajo tudi Strunjanske, že pri več kot 250 tonah soli.
Več zanimanja
Solinarstvo je poklic, pri katerem človek ne more ukazovati naravi. Prav vreme je v zadnjih letih močno premešalo lestvico uspešnosti sezon. Leta 2022 so pridelali izjemnih 1750 ton jedilne soli. Naslednja leta so bila precej skromnejša: leta 2024 je pridelek znašal 644 ton, kar je bila posledica obilice dežja in neugodnih vremenskih razmer. Lani so bile napovedi sprva precej bolj optimistične, vendar jim je julijski dež prekrižal načrte. Kljub temu so ob koncu sezone pridelali več kot 800 ton, kar je bilo več kot leto prej, vendar še vedno daleč od količin, ki jih omogočajo najbolj ugodne sezone.
Letos je po začetnem vremenskem zamiku sledilo obdobje, ki je omogočilo intenzivnejše izhlapevanje. Končna primerjava bo mogoča, ko bo družba Soline objavila končni pridelek. Če bo letošnja količina presegla lanskih dobrih 800 ton, bo to pomenilo nadaljevanje izboljšanja po zelo slabi sezoni 2024.
1750 TON so je pridelali leta 2022.
Za številkami so ljudje. Solinar mora znati opazovati vodo, spremljati veter, prepoznati pravo gostoto slanice in vedeti, kdaj je pravi trenutek za pobiranje. Delo je fizično naporno in poteka v vročini, zato je pomanjkanje delovne sile eden največjih izzivov sodobnega solinarstva. Letošnja zgodba o novih solinarjih, med njimi tudi o ljudeh, ki so v soline prišli iz povsem drugih poklicev, kaže, da zanimanje obstaja, prenos znanja na mlajše generacije pa ostaja ključnega pomena. Ne gre pozabiti, da je posebnost piranskih solin petola, plast, ki jo solinarji skrbno vzdržujejo in je pomembna za kakovost tradicionalno pridelane soli.
Praznik za konec
Solinarska dejavnost je tudi vprašanje ohranjanja krajine, znanja in načina življenja, ki je stoletja oblikoval Piran in njegovo okolico. Prav temu bo namenjen 22. Solinarski praznik ob prazniku sv. Jerneja, ki bo ta konec tedna, 29. in 30. avgusta, v Sečoveljskih solinah in na Seči.
V Sečoveljskih solinah so aktivirali vseh 26 še delujočih solnih polj, kar je več kot v prejšnjih letih.
Glavnina sobotnega programa bo na Leri. Tam bo Solinarski trg s prikazom solinarskega življenja, ustvarjalnimi delavnicami za otroke, okušanjem solinarskih jedi, glasbo, razstavo in drugim kulturnim dogajanjem. Posebno mesto bo imela nova sprehajalna pot pesnika Toneta Pavčka. Njegove pesmi bodo obiskovalci lahko poslušali v interpretaciji Saše Pavček.
Solinar Osman Dedič: »To je čudež narave, to je čisto belo zlato.«
Ob koncu sezone bodo nagradili najboljše solinarje in vodarje.
Ob prikazu tradicionalnega pobiranja soli bodo podelili priznanja najboljšim solinarjem in vodarjem. Obiskovalci bodo lahko obiskali Muzej solinarstva na Fontaniggah, se udeležili vodenega ogleda Krajinskega parka Sečoveljske soline, si ogledali razstavo dokumentarne fotografije Maje Bjelice ter druge spremljevalne dogodke v Piranu in Portorožu. V soboto bo organiziran brezplačen avtobusni prevoz, do Muzeja solinarstva bo vozil električni vlakec. V nedeljo se bo praznovanje preselilo na Sečo. Ob 10. uri bo v cerkvi sv. Jerneja maša, nato pa tradicionalno druženje domačinov in solinarjev ob pogostitvi ter glasbi.
Vsak kup soli je rezultat stoletja starega znanja, vremena in človeškega dela.
Solinarski praznik je opomnik, da soline niso samo muzej na prostem, temveč živa kulturna krajina. Vsak kup soli, ki ga solinar s svojo lopato spravi skupaj, je rezultat stoletja starega znanja, vremena in človeškega dela. In ko se bodo solinarske družine slednjič (simbolično) vrnile v Piran, bo za njimi še ena sezona, katere izkupiček bo tako kot vedno na koncu določila narava.
