Sopotnica za vse življenje?

To je zgodba o Mici. Tako smo poimenovali želvo, ki smo ji za kratek čas vsilili dom, čeprav ne bi imela nič proti, če bi jo pustili, kjer smo jo našli. A zgodilo se je takole: poletne dneve smo preživljali ob morju in vsak večer raziskovali sprehajalne poti. Nekega večera smo zraven potke ugledali želvo. Lahko bi si le ogledali njen zanimivi vzorec na oklepu, njene hrapave noge in radovedne oči ter se podali naprej. A smo jo vzeli v naše začasno bivališče in ob koncu dopusta s seboj domov. Za hišo smo ji ogradili prostor, kjer se je lahko gibala, ji izkopali bazenček in nakupili hrano, ki naj bi bila želvam všeč. Da ni bila zadovoljna z našo namestitvijo, je večkrat pokazala z begom. Na srečo smo jo vsakič našli.

Spet v naravo

Ponoči je bila v veliki kartonasti škatli v stanovanju. Do tedaj, ko se je začelo poletje prevešati v jesen, je še nekako šlo. Vedeli smo, da želve pozimi potrebujejo razmere, da lahko hladne mesece prespijo, teh pa ji nismo mogli zagotoviti. Zato smo se odločili, da jo odpeljemo v njeno naravno okolje. Slovo od Mici ni bilo lahko, a ravnali smo prav. Če bi si resnično želeli imeti takšno živalco, bi morali do nje priti po drugačni poti. Kajti, kot nam je povedal Jure Felicijan iz Društva za želve Slovenije, je ponudba teh pri prodajalcih malih živali pestra.

Velika izbira

»V Sloveniji so najbolj dostopne želve iz družine okrasnic, kamor spadajo rdečevratke in rumenovratke. Gre za vodne želve in jih je kar nekaj vrst. Od vodnih želv so tu še zemljevidarke. Mogoče je kupiti tudi nekaj vrst kopenskih želv, kot so grške in mavrske, širokorobe in ruske ter še veliko drugih: rdečenogo, zvezdasto, ostrogasto želvo in še bi lahko našteval,« niza sogovornik in dodaja, da se je treba pred nakupom natančno pozanimati, koliko bo zrastla, kakšen prostor potrebuje, s čim se hrani in kakšno opremo mora imeti, da bo zanjo res dobro poskrbljeno. Pri izbiri se vedno odločimo za žival, ki se na pogled zdi zdrava, je živahna, se giblje in odziva na vse dotike.

Živijo dolgo

Neredko se zgodi, da se sprva ponosni lastniki živalce naveličajo in jo izpustijo v naravo. Na to težavo opozarja tudi Jure Felicijan: »Ljudje pogosto izpuščajo svoje želve v naravo, kar ni lepo, saj s tem ogrožajo naše avtohtone vrste. Tujerodne se naselijo v vsako jezero, močvirje, reko, kjer imajo dovolj hrane in prostora. S tem jemljejo prostor naši močvirski sklednici. Prav zato predlagam vsem, ki ne morejo skrbeti za svoje želve, naj jih ne izpustijo v naravo, temveč zanje najdejo nov, primeren dom.«

Katere so pri nas?

V Sloveniji imamo, kot nam je povedal strokovnjak, samo eno vrsto avtohtone želve, in sicer močvirsko sklednico, občasno pa nas obiščejo tudi morske želve karete. Avtohtone želve najdemo v močvirjih ali jezerih, je pa veliko tudi tujerodnih vrst, ki jih, kot že povedano, nevestni lastniki spustijo v naravo. V naravi se kopenske želve držijo ob gozdovih ali travnikih, v nevarnosti se potegnejo v oklep, močvirske pa velikokrat najdemo na deblih ob vodi, kjer se sončijo. Pogosto se ob najmanjšem šumu požene v vodo in se skrije, da nevarnost mine. 

Nazaj k Mici

»Vaši želvici niste nič škodovali,« je za konec povedal Felicijan ter pojasnil, da ne gre za slovensko avtohtono vrsto in je najbrž nekomu pobegnila ali jo je izpustil. Takšne kopenske želvice je namreč mogoče najti tudi v naravi, največkrat pa jih ljudje pripeljejo v Slovenijo iz Makedonije, Srbije ali drugih držav iz naše bližnje oziroma daljne okolice ter jih pozneje iz takšnih ali drugačnih razlogov izpustijo v naravo. To pa je, kot že povedano, povsem napačen korak.

Od 20 do 200 let Naša Mici, ki smo ji za nekaj časa vsilili dom. Foto: Mateja Florjančič Pred nakupom se je treba zavedati, da so želve med živalmi z najdaljšo življenjsko dobo. Močvirske živijo od 20 do 50 let, odvisno od vrste. Kopenske živijo še malce dlje, nekje do 80 let in več, to je prav tako odvisno od vrste. Rekorderke pa so galapaške želve, ki lahko dočakajo tudi več kot 200 let.