Sosedje po mejah in srčnosti

Ko se je gruča turistov prekobalila z gorenjskega konca čez zasneženi Vršič na Bovško, so dobre tri kilometre od vasi Soča naleteli na zanimivo dogajanje. Ob cesti je bilo kup tudi v paradne uniforme italijanskih kreatorjev odetih ljudi, ki so z zanimanjem pogledovali pod Mali Vršič, na predel, ki ga domorodci poznajo pod nazivom Na policah. Hecno, Italijani so se trudili in čebljali v slovenščini, mi smo se lomili po italijansko, vmes pa smo luknje v jezikovnih pregradah krpali ali z angleščino ali pa kar z rokami, ki so seveda najbolj kazale gor v ostenje.

Ekipa v zraku

Tam je bilo moštvo reševalcev Gorske reševalne zveze Slovenije in v podobne barve ter čelade opremljenih članov Soccorso Alpino Cave del Predil, njihovih kolegov gorskih reševalcev z druge stani meje. Nad glavami je ropotalo, dva helikopterja sta izmenično dovažala nove ljudi in odvažala tiste, ki so kot grozdi viseli iz stene. Vaja Helikopter brez meja je bila v polnem zamahu, letela pa sta naša posadka pod vodstvom pilota Aleša Ledinka ter kopilota Roka Einhauerja in tehnika letalca Zlatka Sardinška ter italijansko plovilo z oznako 118 s posadko, ki rešuje tako v gorah kot na cestah.

»Kot da bi gledali izjemno akrobatsko predstavo kitajskega nacionalnega cirkusa,« je bil komentar gruče naključnih kibicev, ki so v pravem trenutku prišli mimo in obstali ob cesti, s katere se je dalo izvrstno spremljati dogajanje. Ob tem smo lahko poslušali strokovni komentar Igorja Zlodeja, enega naših vodnikov pohoda Sto žensk na Triglav. Pri Slovenskih novicah smo nadvse ponosni na organizatorje te mednarodne vaje, saj je bil glavni pobudnik prav vodja našega pohoda Marko Matajurc, poleg njega pa so v operativi same akcije, ali v steni ali pa v posadkah helikopterjev, sodelovali še štirje naši vodniki. Vaja sploh ni bila kakšna predstava za publiko ali zabava za sodelujoče, temveč izjemen korak naprej, ki smo ga lahko spremljali tako s tal kot iz kabin obeh helikopterjev. Ta sta obvladovala položaj simuliranega dogodka reševanja dveh navez, ki sta plezali v sosednjih smereh v mangartski steni.

Potrebni so dogovori

»To je šele začetek velikega strokovnega razvoja, ki je podprt z vezmi prijateljstva, ki povezuje dva naroda in s tem postaja vsak dan močnejši in ponuja pomoč tistim, ki jo potrebujejo,« je pojasnil Matajurc. Nato pa dodal: »Z Italijani se že dolgo pogovarjamo o potrebnem razvoju širšega sodelovanja pri zagotavljanju pomoči v gorskem okolju.« Da so pobudo vzeli resno prej sosedje kot pri nas politično izvoljeni in na odgovorne položaje postavljeni predstavniki naroda, se je v praksi videlo na terenu.

Italijanska delgacija je obsegala poslanski del parlamenta, pa člane ministrstva za zdravje in predstavnike deželne vlade poleg seveda odličnikov iz vrst njihove policije in medicinskega osebja.

Naši predstavniki so bili omejeni zgolj na strokovnjake, ki pa z odločanjem o tem, koliko financ bo šlo na mesta, ki zagotavljajo varnost in reševanje, nimajo nič. »Saj bodo volitve in bodo prišli novi obrazi,« se je ob tej debati pogumno odzval eden tistih kibicev, ki so dopoldne preživljali ob opazovanju akrobacij v zraku, pa mu je drugi takoj odvrnil: »Dokler ne bodo ti naši fantje reševali kakšnega otroka kakšnega ministra, ne bo nič. Pa še potem jih bodo kmalu pozabili. Slovenska stvarnost, kaj češ.«