Sosedski spor z arhitektom 
z občine

RAŠICA – Blažen mir veje med hišami, razloženimi na bregu. Ptičje cvrkutanje v drevesnih krošnjah in otroški glasovi z dvorišč podeželsko idilo zlivajo v pravljično harmonijo. A 73-letnemu upokojenemu obrtniku Antonu Okornu, za domače Tonetu, dojemanje sreče, da živi v okolju, o kakršnem marsikdo lahko le sanja, greni cesta na spodnji strani njegove posesti.

»Saj nisem proti cesti! Vem, da ta mora biti, da povezuje ljudi – samo ne zastonj!« kot ključni refren Okorn med pogovorom izpostavi večkrat in doda močno čustveno podstat: »To zemljo je kupila moja mama – zato sem nanjo še toliko bolj navezan.« Kakor jo je sam prevzel z jasnimi mejami, tako jo želi izročiti dedičem.

Osem tisočakov plus stroški

Kako je njegova meja sploh lahko postala sporna, Okorn pove, da po tistem, ko je v njegovo zemljišče posegel znani arhitekt Tomaž Souvan. V 80. letih prejšnjega stoletja je začel malo naprej na svoji parceli, ki jo je odkupil od domačinke, graditi hišo: »Zaradi dostopanja tovornjaka je obstoječo 140 cm široko kolovozno pot razširil na mojo parcelo. Dovolil sem mu, a mu obenem dejal, da pričakujem, da mi bo za odstopljeno zemljišče plačal primerno odškodnino.«

Leta so se razpotegnila v desetletja, odškodnine ni dočakal: »Dejstvo pa je, da si je Souvan z razširitvijo ceste večkratno povečal vrednost svoje posesti.«

Ker se sama nista mogla dogovoriti, je Okorn lansko poletje stopil k odvetniku Mirku Bandlju, in ta je Souvana pisno povabil k ureditvi sosedskih odnosov. Med drugim mu je pisal: »G. Okorn želi dokončno urediti vsa sporna vprašanja v zvezi s posegom v njegovo zemljišče, in sicer na način, ki bo najbolj racionalen in tudi za vas sprejemljiv. V tem smislu ne bo vztrajal pri prepovedi vznemirjenja in vrnitvi nepremičnin v prvotno stanje, pričakuje pa, da se bo vprašanje tudi zemljiškoknjižno in katastrsko uredilo tako, da se dejansko uzurpirani del zemljišča njegovih parc. št. 17/3, 17/4 in 17/5, vse k. o. Rašica, v skupni kvadraturi približno 40 m², uredi bodisi z odmero nove parcelne številke, ki bi bila v vaši lasti, ali z dejansko razširitvijo poti parc. št. 877/1. Seveda računa, da bi stroške tega posega (geodetska odmera, ureditev katastra in zemljiške knjige) nosili vi. Pričakuje pa tudi, da mu boste za uzurpirano zemljišče plačali ustrezno nadomestilo v višini 200 evrov za kvadratni meter.«

Skupaj torej 8000 evrov ter stroški postopkov. Okorn ob tem izpostavlja, da je materialno stanje Tomaža Souvana nedvomno dovolj solidno, da bi, če bi hotel, navedeni strošek zmogel mimogrede. Na odgovornih delih, ki jih je opravljal, med drugim na oddelku za urbanizem Mestne občine Ljubljana (MOL), naj bi imel solidne prejemke, ki si jih je še izboljšal kot denacionalizacijski upravičenec.

Souvan je odvetnika uvodoma poučil: »Z g. Okornom nisva soseda, saj najini parceli ne mejita ena na drugo.« Naprej pa: »Kot sicer pravilno ugotavljate, parcela št.877/1 predstavlja javno pot, ki jo lahko uporablja kdor koli. Pot vodi do Trzina in Črnuč in jo, v stanju, v kakršnem je, že od nekdaj uporabljajo poleg mene tudi lastniki kmetijskih in gozdnih parcel na vzhodni strani vasi, lovci, gozdarji, izletniki itd. Parcela je v lasti MOL, zato je za kakršne koli odkupe za potrebe širitve občina edini naslov.«

Dodal je še, da je leta 1981 res razširil tedanji kolovoz, toda z Okornovim soglasjem: »Za toliko, da so lahko po poti vozili tudi kamioni do mojega gradbišča. G. Okorn je za to, da je za širitev odstopil del svojih parcel, zahteval, da mu ob vsej dolžini na svoje stroške zgradim oporni zid, kar sem tudi storil.«

Inšpektorski ogled zidu

Zid je, Souvan pravi, da zaradi vremenskih vplivov, sčasoma popustil: »Z g. Okornom sva se dogovorila, da za sanacijo poskrbi on, jaz pa mu stroške kompenziram. Vendar je g. Okorn samovoljno in brez predhodnega obvestila ali posvetovanja z menoj, medtem ko smo bili na dopustu, ob obstoječem opornem zidu sezidal v celotni dolžini še en oporni zid in s tem obstoječo pot za približno 50 cm zožil (...) Zato mu sanacije (ker je bila to v resnici novogradnja) razumljivo tudi nisem plačal in sumim, da 'občasni konflikti' in 'sporna vprašanja' izvirajo predvsem iz tega naslova.«

Svoje stališče, da je zanj zgodba končana, Okorn pa naj se za odkup svojega zemljišča za javno pot pač pogodi z MOL, je Souvan ponovil tudi nam.

Okorn pa ne pozabi omeniti, da ga je ob gradnji opornega zidu obiskala okoljska inšpektorica Metka Trampuž. Kdo je dobri sosed, ki mu jo je poslal, ker sama ni hotela povedati, lahko le sluti... Prijavila ga je sodnici za prekrške, ta pa ga oprostila vsake krivde.

Zakaj se je sploh lotil postavljanja zidu, Okorn pove: »Souvan je prvega naredil s tako slabim materialom, da se je po nekaj letih začel podirati, iz razpok pa poganjati trava in koprive. Ker se je zid držal mojega zemljišča, je vsakdo mislil, da sem ga jaz naredil tako zanič. Zato sem se odločil, da postavim novega, ki bo trden. Najel sem gradbeno ekipo, in medtem ko je postavljala zid, mi je Souvan vseskozi nagajal. Tudi ni res, da bi cestišče zožal za 50 cm, kot trdi Souvan.«

Da bi dokončno razjasnili meje in za vselej končali prepir, je Okorn lani začel postopek za urejanje meje in parcelacijo ceste. Inženirka geodezija Alenka Iglič z Ljubljanskega urbanističnega zavoda je ob izmeri dala postaviti mejna znamenja. Dve se ujemata z Okornovim soglasjem o poteku meje, tretje in ključno na vogalu pa ne, saj se za nekaj več kot meter zajeda v njegovo parcelo. Okorn vztraja, da mora novi mejnik stati natanko tam kot stari, torej na cestišču, in nikjer drugje. S sosedo Antonijo Mihelak, ki jo je takšna izmera inž. Igličeve tudi prikrajšala za delček posesti, sta se odzvala na ustno obravnavo, medtem ko se MOL nanjo ni potrudil. Ker sta Rašičana vztrajala pri taki meji, kot je v naravi, ju je Območna geodetska uprava Ljubljana pozvala, naj sprožita sodni postopek ureditve meje. Glede na pregovorno sodno počasnost je vprašanje, ali bo Okornu uspelo dedičem prepustiti posest z jasno razmejitvijo, povsem upravičeno.