Sprani mulj pri Ankaranu razkril pokopališče školjk

Najboljši čas za obisk edine školjčne sipine v Sloveniji je prav ta letni čas, a tudi poleti in jeseni. Tako imenovano pokopališče školjk, ena najbolj prepoznavnih znamenitosti ankaranskega obrežja, leži med Koprom in Ankaranom, kilometer od središča Ankarana. Redek in izjemen habitat, tudi v evropskem merilu, se je oblikoval po letu 1990 kot posledica del v Luki Koper. Nastal je ob poglabljanju morskega dna za potrebe drugega pomola v 90. letih prejšnjega stoletja, pri čemer so prečrpavani mulj odlagali na bližnjo lokacijo ob ustju reke Rižane. Na obalo odloženi material je bil izpostavljen dežju, vetru in valovanju. Naravni procesi so nato opravili svoje: mulj se je spral, na površju pa se je razkrila bela školjčna sipina. Primernejši izraz kot pokopališče je sicer tanatocenoza, saj ne gre zgolj za školjke niti za pravo pokopališče.

Belo odlagališče lupin in skeletnih ostankov številnih mehkužcev je dolgo približno 170 metrov. V ankaranski tanatocenozi so našteli kar 234 vrst različnih mehkužcev, kot so polži, morsko uho, slonovi zobki, pelikanovo stopalce, bodičasti volek, vretence in Petrovo uho. Med školjkami pa najdemo užitno klapavico, Noetovo barčico, srčanko, ostrigo in pokrovačo. V zavetju sipine se je oblikovalo tudi mokrišče, ki kljub svoji majhnosti gosti številne ptice – opaziti je mogoče približno 30 različnih vrst.

Naravni procesi in prisotnost človeka povzročajo postopno drobljenje lupin in nastajanje peska. Školjčna sipina je ogrožena zaradi hoje po lupinah, saj se te pri tem lomijo, pa tudi zaradi odnašanja školjk. Dodatno jo ogroža intenzivno nabiranje, ki počasi, a vztrajno zmanjšuje njen obseg. Da bi ta edinstveni pojav ostal na ogled tudi prihodnjim rodovom, obiskovalce zato prosijo, naj školjke in polže zgolj opazujejo in fotografirajo, ne pa tudi odnašajo.

Na tisoče ostankov morskega življenja FOTO: Moni Černe