Srce parajoča izpoved Tris (10), ki je zbolela za rakom: »Vse se je začelo na mamin rojstni dan«

September je mesec ozaveščanja o otroškem raku. Rak je še vedno najpogostejši vzrok smrti zaradi bolezni pri otrocih, mlajših od 15 let. V društvu Junaki 3. nadstropja opozarjajo, da o tej bolezni ne smemo molčati, saj vsaka družina, ki se znajde v tej stiski, nujno potrebuje oporo okolice.

Prav v tem mesecu si še posebno prizadevajo za večjo podporo družinam, za več sredstev za raziskave in boljše možnosti zdravljenja. Največji poudarek pa namenjajo ozaveščanju: otroci z rakom so med nami – in vsak med njimi nosi neverjetno zgodbo.

Ena takšnih je zgodba 10-letne Tris, ki jo je društvo delilo na svoji strani na Facebooku.

»Vse se je začelo na mamin rojstni dan ...«

»14. junija 2024, na mamin rojstni dan, se nisem najboljše počutila. Nisem bila razpoložena za zabavo, kar je bilo čudno, ker sem vedno razpoložena za zabavo. Bila sem utrujena in sem celo popoldne spala,« se spominja Tris. Že naslednji dan so se pojavili mravljinci v nogah. Najprej se je zdelo nedolžno, toda stanje se je hitro slabšalo. »Ko sem hodila, me je malo zanašalo, kot da bi mi noge ves čas spale.«

Starši so jo odpeljali k zdravniku, ta pa jo je nemudoma napotil na pediatrično kliniko. Tam se je ponoči stanje drastično poslabšalo. »Nisem zmogla več narediti počepa z zaprtimi očmi in vedno bolj me je zanašalo.«

Po številnih preiskavah so zdravniki 17. junija odkrili tumor med hrbtenjačo in hrbtenico. Že isti dan je sledila operacija.

Operacija in obljuba mame

»Na operacijski mizi mi je mami obljubila, da mi bo po zdravljenju kupila psa. Zato sem bila malo bolj pogumna. Spremljala me je tudi moja plišasta panda, ki je stara toliko kot jaz.«

Operacija je trajala šest ur. Ko se je Tris zbudila na intenzivni negi, so bili ob njej zdravniki in medicinske sestre. »Rekla sem jim, naj mami ne spustijo do mene, če bo jokala, ker bom potem še jaz začela jokati.«

Že šest dni po operaciji je naredila prve korake – s hojco, ki jo je poimenovala Ferrari. A izvidi so prinesli bolečo resnico: tumor je bil maligen.

Kemoterapije, obsevanja in prijateljstvo s Fifijem

Vstavili so ji port, skozi katerega je prejemala zdravila. Sledilo je 14 blokov kemoterapij in 30 obsevanj. »Stojalo, na katero obesijo vsa zdravila, so poimenovali Fifi. Omogočal mi je, da sem se kljub cevkam lahko premikala po oddelku.«

Zdravljenje je bilo težko in izčrpavajoče. »Najbolj sem pogrešala jajca na oko, tatarski biftek in pršut, ker take hrane nisem smela jesti.« Vseeno so ji dneve lepšali trenutki smeha z Rdečimi noski in presenečenja društva Junaki 3. nadstropja.

Šolanje je nadaljevala v bolnišnični šoli. »Ne glede na to, kako slab dan sem imela, sem se vedno veselila ur na daljavo z mojo razredničarko.«

Lekcije življenja

Po zaključku kemoterapij in obsevanj je Tris znova na nogah. »Zdaj lahko hodim, tečem, se vozim s kolesom in nabiram moč za nove avanture. Malo imam še težav z ravnotežjem, pri tem mi pomaga moja fizioterapevtka, ki je zame My precious.«

Deklica danes pravi nekaj, kar bi presenetilo marsikoga: »Velikokrat rečem mami, da sem na neki način vesela, da sem zbolela za tako boleznijo, ker sem v tem času spoznala toliko drugih otrok, ki jih imam za prijatelje. Bolezen me je naučila, da ne sodim ljudi po videzu.«

Junaki z veliko začetnico

V društvu ob tem sporočajo: »Ko boste prebrali Trisino zgodbo, boste razumeli, zakaj otroke z rakom imenujemo Junaki z veliko začetnico.«

Tris je svojo izkušnjo opisala preprosto, otroško iskreno in hkrati izjemno modro. Njene besede nas opomnijo, da so ti otroci resnični junaki, ki se vsak dan borijo z bolečino, a izžarevajo pogum in upanje, česar se lahko naučimo tudi odrasli.