

Pika in Piko FOTO: Drago Perko

Štorklje imajo rade Trebnje in okolico. FOTO: Drago Perko

Pri Francu doma FOTO: Drago Perko

Franc Slak si vsa opažanja vestno zapisuje. FOTO: Drago Perko

Tudi z daljnogledom jih opazuje. FOTO: Drago Perko





Štorklje se iz južnih krajev vračajo od konca februarja do aprila, pri nas v Sloveniji pa najpogosteje v začetku marca. Običajno na isto mesto, kjer so že gnezdile – dimnike, strehe ali drogove. Večina naših štorkelj prezimi v Afriki južno od Sahare, kamor letijo čez Balkan in Bližnji vzhod ali Gibraltar. »Desetega marca ob 6.30 je prišla samica, samec pa pet dni za njo. To sta Pika in Piko,« s toplino in ljubeznijo do narave in živih bitij pove 81-letni Franc Slak iz Dolnjih Prapreč pri Trebnjem. Na dvorišču ima drog, tam pa domujeta štorklja Pika in štrk Piko, ki se iz leta v leto vračata k njemu. »Ljubezen do štorkelj izhaja iz otroštva. Oče je bil lovec, devet otrok nas je bilo pri hiši. V Trebnjem sem kot otrok opazoval gnezdo štorkelj, na dimniku kmečke hiše. Leta 1958 so jo podprli, ker je šla po dolini hitra cesta,« pove. Od leta 1969, od takrat je tudi lovec, pa štorklje še bolj podrobno spremlja.
4 GNEZDA oskrbuje Franc Slak.
»Ko so začeli graditi novo avtocesto, so premikali električne drogove in daljnovod. V tistih časih so se štorklje začele vračati v večjem številu, težava pa je bila, ker niso imele kje gnezditi. Odločil sem se, da jim pomagam. Delavci Elektra so me v ideji takoj podprli. Rekli so, naj naredim gnezda, oni jih bodo pa postavili.« Še danes je hvaležen delavcem novomeške Distribucijske enote Elektro Ljubljana oziroma Nadzorništva Trebnje. »V Surovini Trebnje pa sem imel sodelavca, ki je bil tudi dober varilec. Z veseljem mi je pomagal pri izdelavi gnezda.« Franc je zrisal skico za gnezdo s premerom 180 centimetrov, izdelali pa so ga iz železne konstrukcije, nato pa opletli z bekami in obložili z ločkom. »Gnezdo smo postavili februarja, marca je že prišla prva štorklja, čez dva dni še druga in par je ostal. Letos ju še ni.« Franc je pomagal postaviti gnezdo tudi v Šentlovrencu, od leta 2010 ga ima na domačem dvorišču, še eno so postavili v dolini Temenice nasproti Pavlinovega mlina, zadnje pa leta 2023 na Starem trgu v Trebnjem. Franc bdi nad skupno štirimi gnezdi. Na njegovo pobudo in pobudo Združenja za štorklje bo Občina Trebnje pomagala pri nakupu še dveh gnezditvenih podstavkov.
Samec jih pelje v skupno družbo, po navadi v Raduhovo vas, tam se pomešajo z drugimi mladiči.
»Samica prva pride in zadnja gre. Lani so odletele septembra. Ko je paritev, samec skoči tudi do petkrat na dan, po tednu dni samica znese jajca, to naredi s presledkom. Ko znese zadnje jajce, obsedi. Sedita oba, izmenjujeta se. Skupaj hranita mladiče, ko so dovolj stari, jih skupaj peljeta na izlet. Deset dni jih vodita naokoli, potem pa jih ne pustita več v gnezdo, da se začnejo privajati na samostojno življenje. Nato jih samec prvič pelje v skupno družbo, po navadi v Raduhovo vas in tam se pomešajo z drugimi mladiči. Samec se po dveh tednih vrne domov. Da bi pozdravil samico, ki pa med tem popravi gnezdo in vmes nanosi vanj šoto in travo. Tako označi svoje gnezdo. V vsakem gnezdu jeseni raste trava, spomladi pa sploh. Tako samica točno ve, ali se kdo spušča vanj.« Tako se je Franc poglobil v življenje štorkelj. »Moraš jih opazovati, razumeti. Ni dovolj le narediti gnezdo, kajti gre za odnos.« In ptice se k Francu vračajo in mu vračajo. Ker jih ima preprosto rad.



