Rok Šmon je po testni vožnji žarel od zadovoljstva.
Pred vožnjo je treba preveriti 150 detajlov na lokomotivi.
Spomenik zgodovine
Črna lepotica je v življenjski formi. FOTOGRAFIJE: Drago Perko
Stanko Lazar je bil dovolj vztrajen, da se je premaknilo.
Josip Orbanič je do leta 1978 upravljal zadnje tri parne lokomotive na slovenskih tirih.
Minuli petek so se v prostorih Železniškega muzeja Slovenija srečali nekdanji in sedanji zaposleni ter nazdravili na prednovoletnem srečanju. Letošnje je bilo posebno. »Vsako leto smo bili bolj žalostni, nismo verjeli, da bomo še kdaj vozili parno lokomotivo. Zdaj pa laufa!« nam je z iskrico v očeh povedal 39-letni Rok Šmon, najmlajši med strojevodji parne lokomotive. V petek jo je pred srečanjem s stanovskimi kolegi peljal na testno vožnjo iz Ljubljane do Kamnika – na tire se je vrnila prvič po decembru 2019, kajti potem je prišel novi koronavirus. Parne lokomotive so mirovale vse do letos, ko bo 20. in 21.decembra muzejski vlak peljal potnike iz Kamnika do Ljubljane in naprej do Grosupljega, Trebnjega, Tržišča in Sevnice ter nazaj v glavno mesto prek Zidanega Mosta in Litije. Dan za tem bo vožnjo ponovil, le pot od Kamnika bo izpustil.
»Marca sem napovedal, da bomo poskušali vzpostaviti parno lokomotivo 25-06 in muzejske vagone. Zelo sem ponosen, ker nam je uspelo, na tem mestu zahvala celotni ekipi in podjetju SŽ - VIT, d. o. o. Dokazali smo, da zmoremo, če se vsi potrudimo. Kot otrok sem bil navdušen nad parno lokomotivo, to, kar zdaj delamo, pa je ohranjanje slovenske železničarske dediščine,« je bil ponosen Miha Butara, direktor SŽ Potniški promet. Lokomotivo so pripravili v Ljubljani, vagone na Ptuju.
Muzejska vozila
Slovenija je ena redkih držav, po katerih še vozi parna lokomotiva. Leta 1986 je po naših tirih zapeljal muzejski vlak z manjšo parno lokomotivo in petimi starinskimi dvoosniki. Z leti je število aktivnih muzejskih vozil raslo: leta 1996, ko so v Celju praznovali 150 let železnic na Slovenskem, so imeli aktivnih pet parnih lokomotiv in 20 vagonov v treh muzejskih vlakih. Na Slovenskih železnicah so še pravočasno prepoznali privlačnost parnega vlaka, pričakovati je, da si bosta za ohranjanje dediščine prizadevali še Slovenska turistična organizacija in pristojno ministrstvo.
»Zelo velik kamen se mi je odvalil od srca,« je priznal Rok Šmon, ko se je pripeljal s t. i. tekalne vožnje do Kamnika in nazaj. »Lokomotiva je delovala nad pričakovanji. Tja do polovice se je še uigravala, potem je pa steklo. Glavna dilema so bili ležaji. Povsem drugače je, ko jih raztegneš na progi. Izkazali so se, težav ni bilo, čeprav je bilo veliko dela, preden smo šli na pot.« Lokomotiva je dosegla hitrost 60 kilometrov na uro, v kabini so bili štirje železničarji. Rok in Dejan Šorli, ki sta letos kot prva obnovila licenco za vožnjo parnega vlaka (za njima in pod njuno taktirko je to uspelo še 10 drugim v Sloveniji), sta izmenjaje metala premog v ogenj, dva sodelavca sta opravljala obnovitveni tečaj za vožnjo parne lokomotive.
»Imamo nov premog, ki se ga porabi precej manj kot prej. Zato je treba pametno nalagati, drugače so težave,« je pojasnil Rok, vidno utrujen, a vesel, ker se je tako izteklo.
Muzejska lokomotiva serije 25-026 je zadnja leta na boljše čase čakala v železniškem muzeju v Ljubljani na Parmovi ulici. Stara je 102 leti. »Remont ni bil enostaven. Začeli smo z ničle, saj smo 2020. opustili muzejsko dejavnost. Zdaj je bilo treba najprej obnoviti licence za strojevodje, temu so sledili preizkusi lokomotiv ter preostali ukrepi, da smo prišli do današnjega dne, do poskusne vožnje,« je povedal Dušan Žičkar, direktor SŽ - VIT, d. o. o. Največji izziv je bil kotel, saj v Sloveniji manjka mojstrov, ki bi izdali licenco po pregledu kotla parne lokomotive. »Kotel je srce lokomotive. Tu nastaja para, ta potem daje energijo za premikanje koles,« je razložil Žičkar.
To je živo bitje, kos železa, ki ga zakuriš: iz te vode nastane para, ta kos železa oživi.
»Ima dušo. Tu je vse na ročni pogon. Ker ima dušo, je treba znati z njo. Če si prijazen in dober, ti bo tako vračala. Če boš z njo ravnal grdo, ti bo vračala tudi to,« nam je o lokomotivi pripovedoval Jože Pikl iz Kisovca pri Zagorju. Včasih jo je vozil, še večkrat je bil kurjač. Od Mosta na Soči do Jesenic je nametal šest ton premoga. V petek je upokojenec Pikl zaploskal Roku in ekipi, ko bo šla parna lokomotiva mimo Zagorja ob Savi, pa ji bo ponosno pomahal. Tudi Josipu Orbaniču, upokojenemu železničarju, doktorju znanosti na fakulteti za logistiko, se je smejalo. Leta 1974 je postal šef sekcije za vleko Divača in zadnji šef, ki je do leta 1978 upravljal zadnje tri parne lokomotive na slovenskih tirih.
V roke smo segli tudi Stanku Lazarju iz Tržišča. »Sem zadnji, ki je obupal nad parno vleko. Bil sem edini, ki je upal, da se bo kaj zgodilo, premaknilo. Opozarjal sem, da izginjamo ljudje z znanjem o vožnji parne lokomotive. Bil sem edini, ki je imel lani v tem času upanje. Zato na tem mestu iskrena hvala vsem, ki so pripomogli k tej vrnitvi,« je poudaril strojevodja Lazar, od glave do peta zapisan železnici. Njegova prizadevanja so padla na plodna tla: predsednik sveta delavcev Silvo Berdajs je organiziral delovno skupino.
»Želel bi, da so ti fantje, ki prihajajo za nami, entuziasti. To ni služba, da greš po 12 urah domov. To je živo bitje, kos železa, ki ga zakuriš: iz te vode nastane para, kos železa oživi. S tem kosom železa moraš delati povsem drugače kot z navadno lokomotivo, ki jo preprosto ugasneš in greš,« je mladim položil na srce Lazar, prepričan, da bo Rok Šmon z ekipo znanje o parni lokomotivi uspešno prenašal na mlade. »To je določen pritisk,« priznava Rok in poudari, da je zelo veliko zanimanja za vožnjo parne lokomotive, čeprav šolanje traja najmanj leto dni.
Copyright © Slovenske novice 2025. Vse pravice pridržane.
