Stare barke se vračajo v Piran

V zadnjih letih se na področju ohranjanja naglo izginjajočih starih bark in tradicije gradnje lesenih plovil počasi premika na bolje. Čeprav se zavzeti navdušenci, ki spoštljive barkače rešujejo pred propadom samo za svoj denar, s to trditvijo ne bodo najbolj strinjali, spomnimo na že dolgoletne aktivnosti Društva ljubiteljev starih bark Piran, na restavratorska prizadevanja entuziastov okoli Borisa Capudra v zadnjem še delujočem škveru na Seči ter na razstave in nove knjige o lesenjačah Slobodana Simiča - Simeta. V nekdanjih portoroških skladiščih soli vse bolj raste zbirka tradicionalnih plovil, starih športnih veslaških čolnov in jadrnic pomorskega muzeja Sergeja Mašere, pred leti so pripravili razstavo enega zadnjih ladijskih tesarjev pri nas, Pirančana Davida Filipasa, in ne nazadnje imamo še Muzej podvodnih dejavnosti Piran, ki ohranja celo spomin na podmornice in naše nekdanje podmorničarje.

Zlati otok

Tudi v minulem letu se je zgodilo precej, kar pomembno dviga naše zavedanje o pomenu spoštljivejšega odnosa do te že skoraj izginule dediščine. Morda je še največ razmišljanja o njej sprožil oktobrski obisk 16-metrske dvojambornice trabakule Isola d'oro (Zlati otok) iz Benetk. Lepotica je bila namreč narejena leta 1913 v piranski ladjedelnici Dappretto in je prišla v Piran praznovat svoj stoti rojstni dan. Na območju Jadrana je po besedah njenega kapitana Andrea Rocce preživelih še okoli 30 takih, za to morje značilnih tovornih plovil, ta pa je med vsemi najstarejša še delujoča. Štiri podobne imajo v Italiji, dve sta tudi na slovenski obali.

Obisk barkače je spomnil na že pozabljen pomen ladjedelstva pri nas. Ta dejavnost je včasih menda zaposlovala več ljudi kot na primer solinarstvo, trgovina ali katera druga dejavnost na Obali. Še na začetku prejšnjega stoletja je delovalo vsaj šest resnih in velikih škverov za izdelavo in vzdrževanje lesenih plovil. Po besedah mag. Nadje Terčon iz pomorskega muzeja so najstarejši ohranjeni pisani viri o delovanju ladjedelnic v Piranu iz leta 1322. Bila je na področju starega mandrača in tudi sicer je bil Piran ena od prestolnic gradnje tradicionalnih plovil v Istri.

Dvig potopljenke

»Isola d'oro je bila konec 50. let prejšnjega stoletja zapuščena, saj se ni mogla več kosati z novimi, sodobnejšimi plovili. Nato jo je propadajočo našel neki avstrijski navdušenec. Obnovil jo je v Gradežu in namenil rekreativni dejavnosti. Ko je dejavnost zaradi starosti opustil, smo jo odkupili v našem pomorskem združenju Lega Navale Italiana in jo uporabljamo za promoviranje tovrstne dediščine, jadranja in pomorstva,« je povedal Rocca, ki je predsednik sekcije tega italijanskega pomorskega združenja, ter dodal: »Na rojstni dan smo jo želeli vrniti k njenim koreninam in k ljudem, ki so z njo živeli.«

Da se podobne zgodbe dogajajo vse več lesenjačam, se tudi pri nas trudi vse več zanesenjakov. A direktor Pomorskega muzeja Franco Juri pravi: »Sistem ohranjanja ladijske dediščine je v Italiji drugačen kot pri nas. Mi smo glede tega podhranjeni. Sredstva za delovanje muzeja moramo že za plače dopolnjevati sami, zato ga za obnove bark zmanjka. Če denar najdemo, je iz evropskih projektov in od sponzorjev.«

Kljub temu v pomorskem muzeju za letos načrtujejo dvig in obnovo stare potopljene ribiške gajete, gostili pa bodo tudi turške podvodne arheologe in njihovo fundacijo, ki se ukvarjajo z iskanjem ter obnovo potopljenih antičnih plovil. »Za nas bo konferenca, ki bo spremljala obisk, pomembna zato, da bi začeli iskati ostanke antičnih plovil, ki jih je verjetno tudi pri nas potopljenih kar nekaj.« Ob tem meni, da bi morala država ustanoviti fond za pomorsko dediščino in poskrbeti, da muzej dobi nacionalni status.

Mestece lesenjač

Novejša stalna muzejska zbirka tradicionalnega ladjedelstva v portoroških skladiščih soli kljub pomanjkanju denarja naglo raste. Zanjo pridobivajo stara plovila, ladjedelsko orodje, načrte bark in podobno, a če ne bi šlo za donacije, te zbirke ne bi bilo. »Tudi s pomočjo prostovoljcev iz srednje pomorske šole in fakultete za pomorstvo in promet to dediščino, ki je na ogled, zdaj vsaj zaščitimo pred uničenjem,« poudarja kustos za tehniško dediščino muzeja Uroš Hribar.

Med biseri rešene ladijske dediščine omenimo 108 let starega Starega mačka, ki ga je pred dobrimi 30 leti rešil propada Janez Šabec, in leta 1936 zgrajen kuter Galeb, na katerem sta plula legendi našega baleta Pia in Pino Mlakar. Na slednjem je muzej lani s sponzorstvom Marine Portorož in pod strokovnim vodstvom mag. Flavia Bonina opravil vzdrževalna dela. Ne nazadnje je tu še zadnji preživeli 12-metrski vlačilec maon iz Sečoveljskih solin Dragonja iz leta 1954, ki ima status tehnične dediščine. Njegov lastnik Koprčan Gregor Rejec ga je sam nedavno temeljito obnovil, zdaj pa s polno optimizma razmišlja, s katero dejavnostjo bo z njim obogatil utrip našega morja. Žal tudi dokaj neuspešno išče privez zanj. O tem problemu Franco Juri pravi: »Krasno bi bilo, da bi v Piranu del starega mandrača pod ugodnimi pogoji namenili za priveze starih bark. Zgodovina tega mesta je povezana prav z lesenjačami, ki so stoletja služile Pirančanom za preživetje. Za turistično prestižni Piran in našo pomorsko dediščino bi bila to velika pridobitev, zato se o tem že dogovarjamo.«