Starši, dovolite otrokom raziskovati – a ne loviti morskih živali

Poletje, sonce, maska, plavutke in otroško navdušenje nad raziskovanjem podvodnega sveta. Na plažah slovenske Istre se vsak dan ponavlja pravzaprav enak prizor. Otroci med skalami odkrivajo morske zvezde, ježke, meduze, rakce in morske kumare, nato pa jih z navdušenjem polagajo v vedra ali plastične posodice, da bi si jih bolje ogledali. Marsikateri starš naredi še fotografijo in otroka pohvali za ulov. Le redki pa pomislijo, da se za morsko žival v tistem trenutku začne boj za preživetje. Prav zato na Obali že drugo leto zapored pripravljajo poletno kampanjo Morske živali niso igrače, s katero želijo obiskovalce slovenskega morja spodbuditi, da morski svet občudujejo, ne pa odnašajo s plaže.

Morskim biologom se poleti namreč pogosto para srce ob prizorih, ko otroci po obali nosijo vedra z morskimi živalmi ali jih prelagajo iz rok v roke. Številni organizmi zunaj vode preživijo le kratek čas. V vedru se voda hitro segreje, zmanjka kisika, živali pa doživijo hud stres. Četudi jih otroci pozneje vrnejo v morje, si mnoge ne opomorejo več.

Nekaj minut otroške zvedavosti na suhem lahko morska zvezda plača z življenjem. FOTO: Borut Furlan

Še posebno pogosto je žrtev otroške radovednosti morska kumara oziroma navadni brizgač. Gre za eno najpomembnejših živali morskega dna. Med prehranjevanjem čisti sediment in skrbi za zdravo morsko okolje. Ko jo nekdo vzame iz vode ali jo stisne v dlani, sproži obrambni mehanizem. Izbrizga vodo, nekatere vrste izločijo lepljive nitke, ob močnem stresu pa celo izvržejo del svojih notranjih organov. Resda jih lahko obnovi, vendar jo to izčrpa in močno oslabi.

Najlepši spomin z morja ni v vedru

Dr. Irena Fonda: »Poletje naj bo čas občudovanja podvodnega sveta, ne lovljenja njegovih prebivalcev.« FOTO: Osebni arhiv

Nič manj občutljiv ni morski konjiček. Že nežen dotik mu povzroči hud stres. Podobno velja za hobotnice in sipe, ki se branijo z izločanjem črnila in hitrim begom. Za človeka je to zanimiv prizor, za žival pa izguba dragocene energije, ki jo potrebuje za preživetje. Še ena poletna navada je zbiranje školjk in polžjih hišic. Videti so prazne, zato jih marsikdo odnese domov za spomin. Toda pogosto so prav te hišice dom rakov samotarjev, z razpadanjem pa postanejo pomemben del morskega dna. Vsaka odnesena školjka pa pomeni eno skrivališče manj.

Po besedah biologinje Irene Fonda lahko največ naredimo prav z majhnimi dejanji: »Najlepši spomin z morja ni školjka v kovčku ali morska zvezda v vedru. Naj bo to fotografija, doživetje ali trenutek, ko ste morsko žival opazovali tam, kjer je doma. Če želimo, da bodo tudi naši otroci občudovali bogastvo slovenskega morja, ga moramo pustiti pri miru.« Staršem zato svetuje, naj otroško radovednost izkoristijo drugače. »Ko otrok zagleda hobotnico ali morskega konjička, naj bo prva reakcija navdušenje, ne lovljenje. Skupaj pokleknite ob morju, opazujte žival, fotografirajte jo in pustite tam, kjer je. Tako bo otrok odnesel veliko več znanja kot pa vedro z ujeto živaljo.«

Opozarja tudi na manj očitne napake. »Velikokrat vidimo, da ljudje meduze mečejo na obalo ali z nogami brcajo morske kumare, ker se jim zdijo sluzaste ali neuporabne. Vsaka od teh živali ima svojo pomembno vlogo. Tudi tiste, ki nam niso všeč, so del narave in si zaslužijo spoštovanje.« Priporoča še, da se otroci podajo na raziskovanje z masko in dihalko. »Morje ni akvarij in ni zabaviščni park. Z masko lahko vidimo veliko več, kot če živali zapremo v vedro.«