Ste slišali, kako je Anton Rop udaril čez Roberta Goloba? »Na tedenski bazi daješ neke obljube, ki se nikoli ne uresničijo«

Nekdanji predsednik vlade, poslanec in podpredednik Evropske investicijske banke Anton Rop se jeseni podaja v boj za novega župana Ljubljane. V podkastu Financ je temeljito nabrusil jezik in, čeprav velja za politika z leve sredine, nasul nekaj krepkih čez prejšnjo vlado Roberta Goloba, ob priznanju, da je na prejšnjih volitvah prav njemu namenil svoj glas.

»Ekonomska politika ni bila vodena optimalno. V tistem času, ko je prišla /na oblast Golobova vlada, op./, je bila visoka gospodarska rast in ni bilo nobene potrebe, da bi toliko pospeševali državno porabo, kot so jo pospeševali. Močno me je motil tudi odnos do neodvisnih institucij in regulatorjev. Pričakoval sem, da se bo oblast znala samoomejevati. Poskusi odstavljanja vodstva Agencije za energijo zgolj zato, ker je sprejela ukrep v okviru svojih pristojnosti, pa odnos do protikorupcijske komisije ter dejstvo, da na področju pravne države ni bilo napredka, so zelo skrb vzbujajoči. Kot nekdanjega finančnega ministra me moti tudi proračunski primanjkljaj, ki presega tri odstotke BDP.«

Opozoril je, da je bilo »veliko pretiravanja, veliko populizma. Predvsem pa tisto, kar me moti: odnos politike do državljank in državljanov. Ali jih je potrebno res tako podcenjevati? To pomeni, da na tedenski ali pa 14-dnevni bazi daješ neke obljube, ki se nikoli ne uresničijo. Kaj so bile obljube? 10.000 stanovanj. Saj ljudje vedo sami, koliko je bilo teh obljub. In se mi zdi, da ni potrebe, da je politika taka. Ni potrebe, da je politika plehka. Jaz bi si želel imeti politiko, ki je resna, in kot bi rekel Janez Janša, dolgočasna. Danes pa se zaradi družbenih omrežij vse preveč zateka k instantnim rešitvam, kjer imaš na voljo le 15 sekund pozornosti.«

Jankovića označil za šerifa

O kandidaturi za ljubljanskega župana je Rop povedal: »Župan Ljubljane ne sme biti šerif. Župan sprejema ključne strateške odločitve, toda izvedba projektov, izbira izvajalcev in določanje meril niso stvar enega samega človeka. En človek ne more odločati o vsaki parceli v mestu.«