Start in smer hoje nista predpisana. To je najbrž kar najbolj pomemben razlog, da ima Pot ob žici vsako leto poseben družabni značaj. V soboto je na osrednjem delu že 68. izvedbe priljubljene spominske poti startalo 23.195 pohodnikov. Vsak iz sebi najbolj priljubljene oziroma bližje točke, na različnih koncih mesta in ob različnih urah. Poti so se nato križale. Prav zato je bilo mogoče na vsakem koraku slišati tisto znano: »O, pa se mi je zdelo, da bom tebe danes srečal!«
Vreme bi bilo minulo soboto težko lepše za pohod, ki vsako leto pritegne na tisoče ljudi. Občutek, da jih je bilo letos pa res veliko in da jih je tudi sicer vsako leto več, ne vara. Bežen pogled v bližnjo preteklost kaže, da se je leta 2024 pohoda v treh dneh udeležilo 37 tisoč ljudi, lani pa 44 tisoč. In letos? Tekačev, ki so tekli v trojkah na 20 kilometrov in na 12,5 kilometra, tek trojk pa je bil organiziran tudi za osnovne in srednje šole, je bilo 4248. Skupaj s približno 6800 predšolskimi otroki in spremljevalci, ki so se na pohod odpravili v četrtek, in z več kot 18.200 osnovnošolci in srednješolci, ki so po poti ob žici hodili v petek, je hodilo ali teklo skupaj – reci in piši – kar 52.432 ljudi.
»O, pa se mi je zdelo, da bom tebe danes srečal!«
Gneča se je predvsem opazila na kontrolnih točkah. FOTO: Blaž Samec
Vreme je bilo pohodništvu torej naklonjeno – jasno in toplo. Na ravninskem delu trase, kjer so italijanski okupatorji med drugo svetovno vojno Ljubljano obdali z bodečo žico in jo utrdili z več kot 100 bunkerji, so se okoli poldneva že občutile nekoliko višje temperature. Ko so prispeli do Golovca, so mnogi uživali v prijetni senci dreves. A tudi tam ni vse tako lahko. Nedolžna ljubljanska vzpetina se je za mnoge spremenila v pravi izziv! Zato brezplačen namig: ne prihranite je za konec. Deklino, ki se je mimo nas zapodila v breg, smo kar hitro ujeli. Tudi sicer čisto brez težav ni šlo. Nekateri so očitno podcenjevali dolžino trase in svojo (ne)pripravljenost, kar je postalo očitno, ko smo ob poti srečali nekaj takšnih, ki so omagali. Ena izmed njih je imela srečo, da so ji prijatelji v pravem partizanskem duhu priskočili na pomoč – položili so jo v senco, ji z raztegovanjem mišic pomagali premagovati krče in jo hladili z vodo.
Pajkice in limonada
Na poti niti letos ni manjkalo titovk in raznih protifašističnih oprav, ki so za nekatere vsaj en dan v letu modni dodatek, za druge pa jasen opomin, zakaj ta pot sploh obstaja. Ljubljana je bila v žico odeta kar 1170 dni, od 23. februarja 1942 do dneva osvoboditve, 9. maja 1945. Pohod uradno sicer poteka od leta 1957, čeprav so jih zanesenjaki pripravljali že prej, dokončno so traso uredili do 1985. A Pot ob žici je danes torej še marsikaj več: dan za rekreacijo in druženje ter festival pajkic, selfiejev in žuljev. Od leta 2016 je pohajkovanje po najbolj priljubljeni ljubljanski rekreacijski površini vpisano v register žive kulturne dediščine.
Ljubljana je bila v žico odeta kar 1170 dni, od 23. februarja 1942 do dneva osvoboditve, 9. maja 1945.
Pot se vije po bolj in manj urbanih delih prestolnice. FOTO: Blaž Samec
Ob poti je vsako leto mogoče opaziti čedalje več stojnic, na katerih otroci ponujajo domačo limonado. Nekateri so za kozarček osvežilne pijače zbirali prostovoljne prispevke, je pa bilo med njimi mogoče prepoznati tudi bodoče ljubljanske podjetnike, ki so ob pomoči ambicioznih mamic in njihovih domačih mafinov kar konkretno navili ceno za svoje izdelke. Ljubljanske cene pač. Marsikdo se je vseeno rad ustavil in prispeval k žepnini, ki bo prav prišla med poletnimi počitnicami.
Pohod je seveda lepa priložnost za politične in druge pobude. Pobudniki referenduma o odloku o parkiranju so obveščali pohodnike, kje lahko oddajo podpis, hkrati so bile prisotne tudi politične stranke, ki so izkoristile dogodek za širjenje svojih sporočil. Ob žici sta med drugim korakala sokoordinatorja Levice Asta Vrečko in Luka Mesec. Prav tako se je na pohod podala evropska komisarka za širitev Marta Kos.
Med pohodniki je zakorakala tudi evropska komisarka Marta Kos. FOTO: Blaž Samec
Tisti, ki so prehodili vseh 33 kilometrov, so ob zaključku pohoda prejeli spominske medalje. Izvedeli smo, da se je 412 udeležencev zadovoljilo s spominsko značko, ki je bila nagrada za krajšo izvedbo pohoda na Trgu republike. Kontrolne točke so bile sicer po celotni dolžini poti, in sicer na Viču, v Šiški, pri Bežigradu, v Jaršah, Polju, na Fužinah, Golovcu in Rudniku, zadnja pa na Livadi. Nekateri so kar popadali v senco, drugi so si privoščili pivo. Na vseh je bila kar konkretna gneča, z žigi pa ni bilo šale, je pričal resen obraz šefice kontrolne točke. Medaljo si je vendarle treba prislužiti s potom, bolečimi nogami in žulji.
