V Novem mestu, kjer slovijo po umetelno izdelanih barvitih steklenih jagodah iz časa starejše železne dobe, do konca januarja 2026 izpostavljajo steklo. V sodelovanju z različnimi domačimi in tujimi ustanovami v okviru projekta Doživetje stekla z različnih zornih kotov predstavljajo bogate in izjemne steklene izdelke od prazgodovine do novega veka.
»S tem projektom predstavljamo neverjetno bogastvo: od izjemnega arheološkega in zgodovinskega gradiva slovenskih in hrvaških muzejev do najnovejših raziskav nastanka steklenih izdelkov skozi različna časovna obdobja in pregleda ustvarjalnosti sodobnih ustvarjalcev širšega evropskega prostora,« pravi Petra Stipančić, kustosinja Dolenjskega muzeja Novo mesto o projektu Doživetje stekla, ki bo potekal slabo leto.
»Steklene jagode najdemo tudi v grobovih in naselbinah ostalih železodobnih skupin v Sloveniji, vendar v neprimerno manjših količinah,« pravi Petra Stipančić. FOTO: Simona Fajfar
Prve steklene predmete so izdelali Sumerci v sredini 3. tisočletja pred našim štetjem.
Brušeno rubinsko steklo Auerspergove steklarne. Hrani Narodni muzej Slovenije. FOTO: Tomaž Lauko
Steklena čaša na nogi z nataljenim okrasom različnih barv. Ljubljana-Emona, grob 1038. Hrani Mestni muzej Ljubljana. FOTO: Andrej Peunik, Mgml
Odprli so arheološko razstavo Stekleni svetovi, ki je nastala v sodelovanju z muzeji iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije in bo v Galeriji Dolenjskega muzeja na ogled do sredine januarja prihodnje leto. Osrednja razstava je posvečena pregledu steklenih izdelkov, od začetkov v pozni bronasti dobi, to je v 9. stoletju pred našim štetjem, pa vse do novega veka.
Izjemne ovnove glavice
Osrednji del razstave je posvečen umetelno izdelanim raznobarvnim steklenim jagodam ogrlic, ki pričajo o cvetočem dolenjskem halštatu. Prve steklene predmete so sicer izdelali Sumerci v sredini 3. tisočletja pred našim štetjem. »Najstarejše steklene jagode na območju Slovenije datirajo v čas srednje in začetek pozne bronaste dobe, torej v drugo polovico 16. in prvo polovico 15. stoletja do 12. stoletja pred našim štetjem,« pravi Stipančićeva. Steklene jagode so prihajale iz severnoitalijanskih delavnic, iz Sredozemlja in Mezopotamije. So različnih velikosti, z luknjico v sredini, večinoma so temno modre barve z belimi in rumenimi očesci, ali pa so enobarvno modre ali celo rumene barve.
Spremembo prinese starejša železna doba ali halštatska kultura, ki jo umeščamo med 8. in 4. stoletje pred našim štetjem. »To je čas izjemnega napredka in intenzivne trgovine jugovzhodnega alpskega prostora s svetom zahodnih, podonavskih in sredozemskih kultur,« pravi sogovornica. Ena od šestih starejših železodobnih skupnosti v Sloveniji je dolenjska, kjer so arheologi v ženskih grobovih – za ta čas je značilen skeletni pokop pod gomilami – našli na deset tisoče steklenih jagod živih barv. »Steklene jagode najdemo tudi v grobovih in naselbinah ostalih železodobnih skupin v Sloveniji, vendar v neprimerno manjših količinah,« pravi Petra Stipančić.
Med barvami prevladujejo modra v vseh odtenkih, mlečno bela, rumena, turkizno zelena in črna.
Med najbolj posebne in izjemne sodijo jagode v obliki ovnovih glavic. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob VII/28. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto. FOTO: Borut Križ
Na konferenci Steklene vezi med tradicijo in inovacijo so se v Novem mestu zbrali strokovnjaki iz Slovenije, Evrope in Amerike. FOTO: Simona Fajfar
Steklene jagode so različnih oblik: okrogle, sodčkaste, večkotne, diskaste, amorfne. »Med barvami prevladujejo modra v vseh odtenkih, mlečno bela, rumena, turkizno zelena in črna,« razloži Petra Stipančić. Okrašene so s steklenimi okraski, bradavicami, obročki, valovnicami in očesci, ki so prav tako pisanih barv. »Najbolj izjemne pa so steklene jagode v obliki ovnovih glavic, katerih izvorno območje naj bi bilo prav na Dolenjskem,« pravi sogovornica o izdelkih, ki kažejo izjemno spretnost in znanje steklarskih mojstrov. V starejši železni dobi se poleg pisanih steklenih jagod pojavijo tudi prve steklene posode.
Kasneje, v času mlajše železne dobe ali v latenskem obdobju, to je med 3. in 1. stoletjem pred našim štetjem, se na Dolenjskem grobni ritual spremeni, saj začnejo pokojnika sežigati skupaj z osebnimi dodatki. Pojavijo se raznobarvne steklene zapestnice in stekleni prstani, vendar se število steklenih izdelkov zelo zmanjša, prav tako kakovost, obenem pa se stekleni predmeti zaradi sežiga deformirajo.
Rimljani ga pihnejo
Korak naprej pri oblikovanju in uporabi stekla prinese rimsko obdobje, ko steklarska obrt napreduje. Naš najbližji večji trgovski center je bil Oglej, kjer so se zbirali izdelki iz severnoitalijanskih delavnic in drugih centrov osrednje Italije, pa tudi iz delavnic vzhodnega Sredozemlja in Egipta.
Steklenica iz dekoloriranega stekla. Na ostenju je upodobljena pokrajina z morjem in na obali sedečo figuro, v ozadju dominira svetilnik v Aleksandriji. Ptuj-Petoviona, grob 11/1982. Hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož. FOTO: Tomaž Lauko
Ogrlice iz jantarnih in steklenih jagod. Kranj, Lajh. Hrani Gorenjski muzej. FOTO: Tomaž Lauko
»Rimskodobna najdišča na Dolenjskem odražajo uporabo stekla v rimskem vsakdanu,« piše arheologinja dr. Irena Lazar v katalogu Stekleni svetovi. Steklarski mojstri so že od 3. stoletja pred našim štetjem izdelovali steklene predmete s pomočjo kalupov, med katerimi izstopajo posode z raznobarvnimi in pisanimi vzorci, ki so nastali z zahtevno in zamudno mozaično tehniko.
Poleg umetelnih izdelkov – pri nas so našli odlično ohranjeno posodje v grobišču v Polhovem Gradcu in Emoni, na Dolenjskem pa predvsem v naselbini v Romuli – je zgodnje rimsko obdobje prineslo enobarvne steklene posode intenzivnih barv.
V času rimskega imperija se je zgodil tudi eden najpomembnejših razvojnih prebojev v steklarstvu: odkrili so pihanje stekla. »Nova tehnika je proizvodnjo poenostavila in pocenila izdelke,« piše Lazarjeva. V 1. stoletju je ta tehnika prevladala in omogočila proizvodnjo večje količine enakih izdelkov za nižjo, skoraj vsem dostopno ceno. Dokaz o pihanju stekla so tudi oljenke – našli so tri, med katerimi je najbolj ohranjena iz Slovenije, iz grobišča Križišče pri Spodnjih Škofijah –, na katerih je upodobljena steklopihalska peč, dva človeka ob njej, eden piha steklo.
»Generacijo ali dve po odkritju pihanja stekla so steklarski mojstri razvili še tehniko pihanja v kalup,« omeni Lazarjeva. To je omogočilo serijsko proizvodnjo poceni izdelkov. Stekleno posodje za vsak dan ni bilo okrašeno, čeprav so mojstri v tem času razvili druge tehnike okraševanja, kot so slikanje, vrezovanje in brušenje. Propad rimskega imperija pa je pomenil zaton steklarske obrti.
Še veliko več o tem krhkem, a obenem prestižnem materialu, ki se od prazgodovine do novega veka spreminja prek vsakdanjih in vrhunsko izdelanih umetniških izdelkov, je mogoče izvedeti v Dolenjskem muzeju, kjer vabijo tudi na razstavo sodobnega umetniškega stekla Ideja, ujeta v steklo iz zbirk Muzeja antičnega stekla Zadar in Steklarskega muzeja Bärnbach.
6 ŽELEZODOBNIH
skupnosti je bilo na našem ozemlju.
