

Zoran Stevanović. FOTO: AFP

Zoran Stevanović. FOTO: Posnetek Zaslona POP TV

Zoran Stevanovič v oddaji 24ur zvečer. FOTO: Posnetek Zaslona POP TV



V sinočnji oddaji 24ur zvečer je predsednik stranke Resni.ca, Zoran Stevanović, potrdil, da je prejel vabilo predsednika vlade Roberta Goloba na sestanek, ki bo predvidoma potekal v petek v Kristalni palači. Kot je dejal, je vabilo prispelo na njihov PR-naslov, ob tem pa ocenjuje, da ne gre za individualno srečanje, temveč za širši pogovor z več političnimi akterji.
Stevanović je poudaril, da se bodo vabilu najverjetneje odzvali, saj so že pred volitvami jasno napovedali, da so pripravljeni na dialog z vsemi. Vendar je ob tem dodal, da samo sodelovanje na sestanku še ne pomeni političnega zavezništva ali spremembe stališč. »Mi smo rekli, da se bomo pogovarjali z vsemi, ampak to pravzaprav še nič ne pomeni,« je bil jasen.

V pogovoru je znova potrdil eno ključnih izhodišč svoje stranke: ne vidijo se ne v vladi Roberta Goloba niti v vladi Janeza Janše. Priznal je, da ima izjavo o tem, da ne bo sodeloval s stranko SDS tudi overjeno. V to, da bi se Golob ali Janša odpovedala mandatarstvu, ne verjame. To stališče, kot pravi, ni novo, temveč dosledno ponavljanje predvolilnih zavez, na katerih temelji politična legitimnost njihovega rezultata.
Stevanović je zavrnil tudi namige, da bi lahko šlo za morebiten preobrat v njihovem razmišljanju. Pojasnil je, da so bile nekatere njegove izjave izrečene še pred dokončnim štetjem glasov, vendar se njihova temeljna drža ni spremenila. Stranka, kot poudarja, ostaja zvesta svojim načelom – od protikorupcijske usmeritve do zagovarjanja suverenizma, ugodnejšega davčnega okolja in večje neposredne demokracije.

Prav ta programska izhodišča bodo, kot je napovedal, ključna tudi na petkovem sestanku. Funkcije same jih ne zanimajo, pomembnejša je vsebina. »Naši pogoji so jasni. Morajo upoštevati osnovna načela našega programa,« je dejal in dodal, da dvomi, da bi jih trenutno vladajoče stranke lahko v celoti sprejele. Ob tem ni izključil možnosti drugačnega sodelovanja – bodisi v širši, programsko usklajeni koaliciji bodisi v konstruktivni opoziciji. Prav slednjo vidi kot priložnost, da dokažejo, kako je mogoče odgovorno politiko voditi tudi brez neposrednega vstopa v vlado: s podporo dobrim rešitvam in odločnim nasprotovanjem škodljivim. V ospredju ne bo vprašanje, kdo bo sedel za isto mizo, temveč pod kakšnimi pogoji – in ali so ti sploh združljivi.