Letos mineva že 40 let od izjemno pomembnega mejnika pri ohranjanju domorodne soške postrvi v Sloveniji. Novembra 1985 so strokovnjaki Zavoda za ribištvo Slovenije v ribogojnici Soča v Kobaridu prvič uspešno zaključili cikel vzreje soške postrvi. S tem je Zavod za ribištvo Slovenije tudi prvič zagotovil zanesljiv vir genetsko čistih osebkov in ohranil upanje za preživetje te endemične vrste v naših rekah, kar je pomenilo za tisti čas tudi velikanski strokovni preboj.
»Soška postrv je endemit jadranskega porečja. V Sloveniji živi v Soči, Idrijci, Vipavi, Rižani in v reki Reki ter njihovih pritokih. Njen življenjski prostor se je zaradi onesnaževanja, regulacij strug in gradnje rečnih jezov začel krčiti že ob koncu 19. stoletja. Opustošenje rek je nato povzročila že prva svetovna vojna, izginjanje vrste pa so obenem pospešila še desetletja načrtnega vnašanja tujerodne potočne postrvi. Posledično je bila zato soška postrv sredi 80. let prejšnjega stoletja že kritično ogrožena vrsta,« so dejali na Zavodu za ribištvo Slovenije.
200 TISOČ MLADIC vzredijo na leto.
Skupaj z ohranjanjem soške postrvi ostaja Soča svetovno prepoznana ribiška destinacija. FOTO: Aljoša Crkvenjaš
Občutljiva in zahtevna
Osvojitev kontrolirane vzreje je imela ogromen pomen za ohranitev vrste. Ribiške družine na Primorskem in ribiška stroka so se tega dobro zavedale in so že od konca 19. stoletja poskušale to vrsto tudi vzrejati. Ker pa je soška postrv tako občutljiva in zahtevna, je bila vzreja težavna, rezultati pa skromni. Še sreča, da so bili tu vztrajni posamezniki, zaradi katerih so se lahko v desetletjih kopičile izkušnje pa tudi znanje.
Novembra 1985 so strokovnjaki Zavoda za ribištvo Slovenije prvič uspešno zaključili cikel vzreje soške postrvi.
Letos mineva 40 let od izjemno pomembnega mejnika pri ohranjanju domorodne soške postrvi v Sloveniji. FOTO: Zavod Za Ribištvo Slovenije
Zavod za ribištvo Slovenije je leta 1982 skupaj z Ribiško zvezo Slovenije in Zvezo ribiških družin Primorske začel obsežna dela, da bi le preprečili izginjanje soške postrvi iz slovenskih rek. »Vzpostavitev plemenske jate leta 1985 je slednjič omogočila tudi zanesljiv vir za njeno ponovno naseljevanje. Strokovnjaki zavoda in člani ribiških družin so začeli proces vlaganja tako vzrejenih soških postrvi v vodotoke jadranskega porečja. Hkrati so odstranjevali tudi vse križance, varovali drstišča, poročali o stanju voda, prilagajali ribolovni režim, predvsem pa prenehali naseljevati potočno postrv, ki je s križanjem s soško tudi tako oslabila njeno populacijo.« Z intenzivnim delom in znanstvenim pristopom je h krepitvi populacije soške postrvi pomembno prispevala tudi Ribiška družina Tolmin.
Sredi 80. let prejšnjega stoletja je bila že kritično ogrožena vrsta.
Živi v Soči, Idrijci, Vipavi, Rižani in reki Reki ter njihovih pritokih. FOTO: Zavod Za Ribištvo Slovenije
Identiteta Posočja
Da je bila pred 40 leti ta odločitev pravilna, poudarjajo tudi na zavodu: »Vzpostavitev plemenskih jat in skrbno delo pristojnih upravljavcev sta pomembno pripomogla k izboljšanju stanja soške postrvi, ki tako ostaja del naše naravne dediščine in identitete Posočja. Zavod za ribištvo Slovenije v zadnjem obdobju letno vzredi in v zgornji del Soče s pritoki vloži okoli 200.000 mladic in 1500 odraslih osebkov. Skupaj z ohranjanjem soške postrvi ostaja Soča s svojimi pritoki tudi svetovno prepoznana ribiška destinacija.«
Vzpostavitev plemenske jate soške postrvi je omogočila zanesljiv vir za njeno ponovno naseljevanje. FOTO: Zavod Za Ribištvo Slovenije
Ribolov kot turistični produkt ima zelo visoko dodano vrednost. Velika večina ribičev svoj ulov vrača v naravo, saj se zavedajo, kako pomembna je ohranitev domorodnih vrst. Ribiška skupnost je tudi močan zagovornik ohranjanja dobrega stanja vodotokov, saj je primeren življenjski prostor za ribje populacije tudi ključnega pomena.
Ne glede na vse pa se soška postrv danes sooča s pospešeno izgubo svojega življenjskega prostora zaradi človekovih posegov, vpliva množičnega turizma ter podnebnih sprememb. Samo z usklajenim pristopom vseh akterjev bo imela marmorirana lepotica tudi v prihodnje možnost, da ostane doma v slovenskih rekah.
Plenilke
Soška postrv (Salmo marmoratus) je sladkovodna riba, ki živi v reki Soči in njenih pritokih, razširjena pa je tudi v jadranskem povodju. Manjše se zadržujejo v srednje globoki vodi, večje pa v globokih tolmunih in so samotarke. Po nekaterih klasifikacijah spada med nabor slovenskih avtohtonih pasem. Del latinskega imena marmoratus se nanaša na značilen marmoriran vzorec na hrbtu in na glavi. Prepoznamo jo po podolgovatem valjastem telesu dolžine 50–70 cm ter marmorastem vzorcu na sivobeli podlagi.
Vzorec je lahko temno siv, rjav, olivno zelen, bakreno rdeč ali rumeno rjav. Med marmornim vzorcem je lahko več ali manj rdečih pik ali peg. Težka je lahko več kot 20 kilogramov. Do zdaj najdaljša ujeta v Sloveniji je merila 121 cm in je tehtala 25 kg. Pri samcih je spodnja čeljust kavljasto zakrivljena. Soške postrvi so plenilke. Odrasle se hranijo z ribami in lovijo v mraku, mladice pa z rastlinjem, planktonom in žuželkami. Drstijo se od novembra do januarja na prodnatem rečnem dnu.
Bolj kot ribolov jih ogroža predvsem genetsko mešanje z vneseno potočno postrvjo. Zadnjih deset let si zato ribiči z vzgojo čistih populacij in izlovom potočne postrvi prizadevajo, da bi bile postrvi v Soči spet soške. Biologi jih vzgojijo v bazenih, nato pa jih izpustijo v Sočo ob njenem izviru.
