Čudež za malo Majo. Ni več sledu o bolezni: »Zdravniki niso mogli verjeti ...«

Pred slabimi tremi leti smo že pisali o deklici Maji, ki ni imela veliko možnosti, da bi imela lepo življenje, če bi sploh preživela. Toda zgodil se je čudež. V nepredstavljivem boju sta se znašla zunajzakonska partnerja, Primorka Izabela Miklavčič Germ in Štajerec Roman Vinder, ki sta se ustalila v Novi Cerkvi pri Vojniku. Mama in očka štirih hčera, 17-letne Nuše, sedemletne Lare, šestletne Urške in štiriletne Maje, že od rojstva najmlajše bijeta veliko bitko za njeno ozdravitev, ki se je rodila s sindromom BRR. In vse kaže, da jima je uspelo. Odkrila sta prleškega zdravilca in bioenergetika Stanka Filipiča, ki je deklici, ko je bila stara 15 mesecev, vrnil upanje.

Sindrom BRR je redka genetska motnja. Tri glavne značilnosti so nenormalno velika glava, črevesni polipi in večkratne podkožne izbokline ter madeži na koži. Povzročajo ga mutacije v genu PTEN, ki nadzoruje celično rast, zato so osebe bolj nagnjene k tvorbi benignih (nerakavih) tumorjev in imajo tveganje za določene vrste raka. Stanje vključuje tudi tveganje za zaostanek v razvoju, avtizem in mišično oslabelost. Ker gre za prirojeno genetsko okvaro, se zdravljenje osredotoča na lajšanje simptomov in redne zdravstvene preglede za preprečevanje ali zgodnje odkrivanje rakavih obolenj.

Že po prvih terapijah so opazili spremembe. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal

Sprožili porod

Danes je Maja skorajda povsem zdrava. V vrtcu je že dohitela vrstnike, številni zdravniki, od nevrologa, kardiologa, onkologa, fizioterapevta do logopeda, skorajda ne morejo verjeti napredku. Mama nam razloži, da še vedno bdijo nad njenim vsakdanom, a dejstvo je, da gre od prvih terapij pri zdravilcu vseskozi na bolje.

Izabela, kuharica v Zavodu za prestajanje zapornih kazni Celje, pripoveduje, da se je vse začelo s težavami v nosečnosti. V 37. tednu so odkrili številna odstopanja, Izabela se je odločila, da bo rodila v UKC Maribor. Tam so sklenili, da bodo zaradi nenormalne teže dojenčka, krepko čez štiri kilograme, takoj sprožili porod. Ta je trajal kar 48 ur. »Spomnim se, bila je nevihtna noč, na 17. junij 2022, Maja pa se je rodila v sončno, vedro in veselo popoldne. Žal so zdravniki po porodu ugotovili slabo diagnozo, ki še ni zadostno raziskana. Enajsti dan po porodu sva šli domov, čez približno dva meseca, avgusta 2022, sem prejela diagnozo sindrom BRR, ki so jo potrdili tudi v Salzburgu. Zdravnica v UKC Ljubljana mi je dejala, da bodo pač vse skupaj spremljali in opazovali. Kaj mi je preostalo, kot da sem šla domov ter začela brskati po spletu in strokovni literaturi. Hudo nam je bilo, saj je tam pisalo, da se lahko zgodi marsikaj hudega, od raka, avtizma do hudih duševnih težav itn. Uradna medicina za sindrom še ne pozna zdravila, pravzaprav je veliko neznanega, midva z Romanom pa se nisva želela vdati usodi in čakati,« nam je razlagala mama Izabela. Oče Roman, ki se ukvarja z vzdrževanjem vodovodnega omrežja, je nekje zasledil ime zdravilca Stanka Filipiča in spoznal, da je to prava oseba zanje.

Hitro je napredovala.

Hitri rezultati

»Vmes je imela Maja težave s prebavo, zlasti z napenjanjem, in smo jo peljali na pregled v Zagreb, kjer so nam svetovali, da jo poskušamo zdraviti z domačo hrano brez konzervansov in kakršnih koli primesi. To mi je zelo blizu, saj sem pisala diplomo iz dietologije pri otrocih. Stanje se je resda umirilo, a šele ko smo šli v Ljubljano v Medicinski center celostnega zdravljenja, kjer smo spoznali g. Stanka, se je vse skupaj začelo spreminjati. Že po prvih terapijah se je stanje začelo izboljševati. Prebava se je uredila, trebušček ni bil več napihnjen. Takoj se je začela plaziti in zaznavati svojo medenico ter sploh svoje telo. Začela je spoznavati okolje, se boriti zase. Že po šesti terapiji je shodila, začela komunicirati, govoriti in sploh je vse šlo na bolje. Zdravniki niso mogli dojeti, kako se je vse izboljšalo in spremenilo, čeprav pred tem niso videli rešitve. Maja je hitro začela normalno funkcionirati, čeprav smo se zavedali, da bo potrebnega še veliko potrpljenja in vztrajanja, saj gre za zahtevno zadevo. Mi pa smo vsekakor zadovoljni in hvaležni g. Filipiču za vse, kar je naredil za našo četrtorojenko. Zaupala sva mu svojega otroka in rezultat je bil kmalu viden, zdaj pravzaprav ni več videti sledu o hudi bolezni. Naj ostane, kot je sedaj, in bo vse v najlepšem redu, čeprav nekateri še vedno ne morejo dojeti, da sva otroka zaupala bioenergetiku. A pri g. Filipiču smo vsi čutili pozitivno energijo in smo ga pustili v svojo bližino. Ni nam žal.«

Štiriperesna detelja Izabele in Romana

Izabela in Roman dodajata, da je bilo stroškov z zdravljenjem veliko, saj zavarovalnice pri takšnih boleznih niso radodarne, a poudarjata, da jima je najpomembneje, da gre deklici na bolje in da se je že priključila vrstnikom. Tudi sestre, predvsem najstarejša, ki si želi postati vzgojiteljica, so prepričane, da bo Maja še naprej napredovala in nekoč sploh ne bo več sledu o njeni domnevno neozdravljivi genski bolezni. 

Maja je stara skoraj štiri leta.