Čeprav ima (stari) Gradež le nekaj več kot 100 prebivalcev, znajo ti v vasici nad Turjakom vsako leto pripraviti praznik, da se zazdi, kot da je na enem mestu zbrana vsa pestrost nekdanjega življenja na podeželju. Medtem ko so člani Društva za ohranjanje dediščine Gradež dopoldne zavzeto urejali še zadnje podrobnosti in pripravljali vse, kar so želeli pokazati obiskovalcem, se je na Turjaku zbralo 70 pohodnikov, da so se pod vodstvom štirih vodnikov odpravili na pohod po Trubarjevi rojstni fari. Pot jih je vodila proti Rašici, kjer se je leta 1508 rodil Primož Trubar. Tam so si ogledali njegovo spominsko sobo in prisluhnili pripovedi o življenju, delu ter pomenu verskega reformatorja in očeta slovenskega knjižnega jezika.
»Edinstveno, predvsem zgodovinsko in poučno,« je dejal Mirko iz Društva upokojencev Moravče, ki se na pohod vrača že vrsto let. Nato so drug za drugim stopicali po gozdni cesti do Škocjana. V cerkvi svetega Kancijana jih je pričakal duhovnik in jim predstavil njeno notranjost. Posebno pozornost je pritegnil krstni kamen, na katerem naj bi znameniti Slovenec pred več kot 500 leti prejel prvi zakrament. Od tod do Gradeža, kjer so pohodniki končali pot, je slabo uro zmerne hoje.
Edini naravni konzervans je sladkor, zato suho sadje potemni, ob pravilnem shranjevanju zdrži tri leta.
»Pred sušilnico sadja smo jih pričakali tako, kot znamo: odprtih rok in širokega srca,« je povedal Lojze Senčar, predsednik društva, ki je govoril o stari sušilnici na drva in o tem, kako na tradicionalen način sušijo slive, hruške in jabolka, sadeže, ki uspevajo v teh krajih, pa tudi kaki. »Naša sušilnica je bila ena najbolj obiskanih, hkrati pa je še vedno edina delujoča daleč naokrog,« je dodal in spomnil, da so jo ob finančni podpori velikolaške občine obnovili leta 2003 in pripravili tudi prvi Praznik suhega sadja s pomenljivim geslom Danes bomo pili, v prihodnje pa sušili.
Pod Bukovčevim kozolcem, ki je tudi muzej starega kmečkega orodja, so prikazali stara znanja in spretnosti. FOTO: Milan Glavonjić
Sušilnica je začela delovati že pred prvo sušilno sezono leta 1951, pred dvema letoma pa so pridobili še manjši večnamenski prostor. Sadje sušijo brez dodatkov, saj toplota peči na drva in stalna regulacija zraka poskrbita, da izgubi toliko vlage, da se v njem ne morejo razvijati mikroorganizmi. »Edini naravni konzervans je sladkor, zato suho sadje potemni, ob pravilnem shranjevanju pa zdrži tudi do tri leta. Sušilnica od avgusta do sredine decembra deluje s polno zmogljivostjo, nato pa kurišče v peči ugasne,« je razlagal Boris Zore, prvi in dolgoletni predsednik društva. Zdajšnji predsednik Senčar ga je dopolnil: »Spomladi in poleti je bilo nekaj toče, vendar so stara drevesa, ki so dobro ukoreninjena, tudi sušo dobro prestala, tako da je sadja več kot lani.«
Živahnost zgodnjepopoldanskih ur je narekovalo 15 stojnic s pestro ponudbo na tržnici, tudi z ekološkimi pridelki in 115 vrstami gob. Postrvi, krače, slani prigrizki, ajdova kaša z jurčki in prosena kaša s slivami so šli med obiskovalci dobro v promet, marsičesa je proti koncu dneva tudi zmanjkalo. Obiskovalci so pokukali v svet lončarstva in rezbarjenja. Pred njihovimi očmi sta brata Lado in Tomaž Jakob oživljala skoraj zamrlo obrt, saj je pod njunimi spretnimi rokami les, v katerega sta z dletom zarezovala počasi in natančno, dobival podobo čudovitih figuric.
Lojze Senčar in Boris Zore, uigrani velikogradeški tandem FOTO: Milan Glavonjić
Po nekajletnem premoru se je na Gradež vrnila Jana Jakob, ki živi v Ljubljani, korenine pa ima v Prekmurju. Iz slame je izdelovala različne predmete, med drugim vaze in okraske. Paša za oči. Svoje znanje so prikazale članice domačega društva. Pletenje, šivanje, kvačkanje in izdelovanje drugih uporabnih predmetov so danes spretnosti, ki jih vse redkeje srečujemo, zato imajo takšni prikazi še posebno vrednost.
Pesem himna bo postala
Pod Bukovčevim kozolcem, ki je tudi muzej starega kmečkega orodja, so prisluhnili 95-letnemu gospodarju Stanetu, drugemu najstarejšemu članu društva, saj Branko Hrast šteje leto več. »Okoli 400 kosov različnih predmetov, ki so jih nekoč imeli na kmetijah, na poljih, v hišah, se je nabralo,« je dejal Stane. Njegova sestra Jožica Koprivec, stara 93 let, ki je s kolovratom poganjala vreteno, na katerem je nastajala preja, je tokrat šilila zobotrebce, njuna sestra, 85-letna Tončka Jakopin, pa je iz ličkanja pletla predpražnike.
Obiskovalci so si lahko ogledali vaško središče, hišo, v kateri je ustvarjal skladatelj Marij Kogoj, črno kuhinjo ter staro gostilniško vinsko klet. Tudi kulturni program je bil povezan z domačim okoljem. Nastopili so otroci iz podružnične osnovne šole Turjak, otroški zbor Črkevčki z Gradeža in ženska vokalna skupina Marlenke iz DU Velike Lašče. Posebno pozornost je pritegnila pesem, ki jo je za Gradež napisala učiteljica tamkajšnje šole.
»V nas tli želja, da bi jo v prihodnje tudi uglasbili, in bi tako morda postala gradeška himna,« je razkril Lojze Senčar, vesel, da jim je kljub številnim prireditvam v okolici uspelo privabiti približno tisoč obiskovalcev. Gradež je tako še enkrat dokazal, da velikost vasi ni merilo za njeno bogastvo. Tod se skriva ogromno znanja, spominov in volje, da dediščina ne ostane le v starih pripovedih, ampak zaživi pred očmi obiskovalcev.
