Stoletnica vsak dan nazdravi s cvičkom (FOTO)

Ob našem obisku je ravno prebirala knjigo Alkimist izjemnega brazilskega pisatelja Paula Coelha. »O, ničkoliko knjig sem prebrala, pa časopise rada berem. In križanke tudi rešujem,« našteva Anica Žnidaršič iz Šentjerneja. Okroglih 100 let je dopolnila konec julija letos, a je kljub zavidljivim letom bistrega duha in čilega zdravja. »Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala takšno starost,« se nasmeji, in ko jo pobaramo, kaj je pripomoglo k lepim letom, pripomni, da mogoče prav skromno življenje, skrb njene družine zanjo, predvsem sina Janeza in njegove žene Brigite, pa tudi cviček. Ne mine namreč dan, da si ob kosilu ne bi privoščila deci tega dolenjskega posebneža, ki ga pridelujejo v družinskem vinogradu le lučaj od Šentjerneja.

»Težko življenje sem imela, tudi otroštvo in mladost. Odraščala sem brez staršev,« se vrne v svoja rosna leta. Oče Stanko je umrl, ko je bila stara leto in pol. Anica je bila najmlajša v številni družini Kušljanovih, kjer sta bila že takrat mlin in žaga. Mama Justina se je po očetovi smrti preselila v sosednjo, Šmalčjo vas, kjer se je znova poročila in si ustvarila novo družino, za malo Anico pa so skrbeli njeni stari starši. »Bolelo me je, da sem odraščala brez mame. Še dobro se spominjam, ko sem se kot čisto majhna deklica, ker sem pogrešala mamo, sama peš odpravila v Šmalčjo vas. Pri Rolihovih se je pot razcepila, in ker nisem vedela, katera je prava, sem tam nekaj časa sedela na klopi in čakala, če bo kdo prišel mimo in mi pokazal pravo pot. Pa ni bilo nikogar in sem šla domov. Jaz pa sem ves čas ponavljala: 'Kje je moja mama, kje je moja mama?'«

Med vojno v internacijo

Že kot otrok je bila vajena trdo delati, z delom je odraščala, zaznamovala pa jo je tudi vojna vihra. »Tistega dne smo na njivi okopavali krompir. S kolesom je prišel neki možak in ukazal, da moram z njim. Na kolo me je posedel in odpeljal v Šentjernej. Tam je bilo že več ljudi, tudi moja soseda Ida. S kombijem so nas najprej odpeljali v Novo mesto, od tam z vlakom v Ljubljano in naprej v Nemčijo. V bližini Dresdna so nas nastanili v delovno taborišče, v tovarni smo delali vijake za letala. Po 12 ur na dan smo morali delati, smo pa kar dobro hrano dobili, saj smo morali biti močni,« je nadaljevala sogovornica in dodala, da so ji v taborišču stenice kradle spanec.

Ko so v taborišču zaznali, da se vojna končuje, je skupina Slovencev šefu lagerja predlagala, da bi šli domov. »Rekel je, da lahko gremo, ampak da moramo na pot ponoči. Okoli devetih zvečer smo se odpravili, malo peš, malo z vlakom. Spomnim se, da je na vlak prišla kontrola in nas napodila dol. Sedli smo v travo in čakali drug vlak, vozili pa so le ponoči. Ko sem prišla v Ljubljano, je brat Vid slišal, da sem prišla iz internacije. Priskrbel je kamion in mene ter sosedo Ido v kesonu peljal do Šentjerneja. Odložil naju je pri Recljevi gostilni, od tam pa sva šli vsaka s svojim kovčkom peš domov,« se je svoje vrnitve v domovino natančno spominjala Anica.

Njena družina – njeno veselje

Pokojnino si je prislužila v Tobačni v Ljubljani in šentjernejski Iskri, slabo leto je kot kuharica delala tudi na veleposlaništvu na Dunaju, kjer je bil njen bratranec Franc Pirkovič veleposlanik. Ko je delala v Iskri, se je poročila z Janezom Žnidaršičem, to je bilo leta 1962, kmalu se jima je rodil edinec Janez, ki zdaj skupaj z ženo Brigito za mamo Anico res vzorno skrbi. »Imam tudi tri vnuke in tri pravnuke, vsakega posebej se razveselim!« se Anici zasvetijo oči.

Kolikor se le da, sama skrbi zase – in še pred dvema ali tremi leti je z veseljem postorila tudi kaj na vrtu, ki obdaja družinsko hišo. Je pa v začetku oktobra nerodno padla in si zlomila golen. Potrebna je bila operacija, a Anica se je hitro postavila na noge, zdaj za hojo po hiši raje uporablja hojico. »Moram se zahvaliti osebju novomeške bolnišnice. Res so bili zelo prijazni in strokovni!« je hvaležna stoletnica. V bolnišnici so se za operacijo odločili prav zato, ker ima dobro kri, sicer bi bil lahko poseg tvegan. Pove, da sicer jemlje zdravila za uravnavanje krvnega tlaka in tablete zaradi srčnega popuščanja, in če je imela še pred leti težave zaradi sladkorne bolezni, je zdaj sladkor v krvi v mejah normale. To pripisuje tako cvičku kot domači hrani. »Najraje imam ocvirkovo potico,« brez premisleka odgovori, ko jo vprašamo po najljubši hrani. Temu doda še zelje in različne juhe, zelo rada ima močnik, z veseljem poje tudi kaj sladkega.

Zdaj se veseli vsakega novega dne, ki ga preživlja v družbi družine in prijateljev, ki radi pokramljajo z njo. Je pa tudi njen brat Stanko Kušljan doživel častitljivo starost, pred dobrima dvema letoma in pol je umrl star 103 leta.