Strah očeta in kriminalista: da le ne bi po gozdu odkrivali trupelc otrok

BREŽICE – Policisti so prva črta, ki se sreča z begunci. Morajo biti strpni in hkrati dovolj strogi, ravno njihove reakcije pa mnogokrat rešujejo življenja. Tako se je zgodilo tudi v sredo v Brežicah, ko so zagoreli šotori, namenjeni beguncem.

V nekaterih od teh – da so kdaj sploh obstajali, priča le še pogorišče – so bili tudi ljudje. A žrtev ogenj na srečo ni terjal. »Zaradi hitrega posredovanja policistov in gasilcev ni bil nobeden od tujcev poškodovan,« so sporočili medijem iz PU Novo mesto. Za slovenskenovice.si je spregovoril eden od policistov, ki je bil na kraju ter pomagal beguncem in migrantom v času ognja. To je Gregor Jamšek, ki že 20 let opravlja naloge kriminalista in ki se je pri preprečevanju še večje katastrofe tako poškodoval, da bo moral po zdravniških navodilih šest tednov počivati. In to kljub temu, da se želi čim prej vrniti k svojim fantom na teren.

Kaos ob ognju

Jamška so v sredo aktivirali ob 4. uri zjutraj. Z ekipo je odšel na območje Brežic, kjer je dve uri kasneje prevzel službo, ob 10. uri pa se je zgodilo. »Moja skupina je namenjena varovanju in preprečevanju prehajanja med begunci. Ločuje jih namreč ograja: na eni strani so moški, na drugi pa družine z otroki, ki imajo seveda prednost. Iz meni neznanega vzroka je najprej zagorel en šotor, potem še dva. Gasilci so požar uspešno pogasili. Potem pa je stvar nekoliko eskalirala. Nekateri begunci so želeli podreti zunanjo ograjo, ki gleda proti Brežicam. Ko sva šla s sodelavcem tja, da bi preprečila podiranje, sva opazila, da je še en šotor napihnjen in se iz njega kadi. To je pomenilo, da se bo vsak čas vžgal. Takoj sva šla tja in začela buditi ljudi, ki so v šotorih spali. Iz šotorov sva jih napotila ven, ob ograji in proti izhodu. Ko smo to uredili, moja skupina štirih policistov, smo začeli še reševanje premoženja.« Od premoženja so bili najpomembnejši, predvsem pa najnevarnejši, toplotni topovi (Jamšek jih opisuje kot nekakšne agregate), ki bi lahko celo eksplodirali. Da se to ne bi zgodilo, so jih začeli umikati od ognja. Eden ali dva begunca sta pomagala premikati topove, takrat pa se je zgodilo. Nekdo ga je spustil Jamšku na nogo. Ali je bilo namerno ali ne, ne ve. Zanj je bila v tistem kaotičnem trenutku, ko je bilo ljudi strah, ko so bežali na vse strani, najpomembnejša varnost. »Tudi policisti smo ljudje, s čustvi, z družinami. Bil je prisoten strah, ampak smo, hvala bogu, pravilno reagirali. Ni bilo neke sile, razen mojega prsta, kar pa zame ni nič takšnega. Se bom pozdravil. Gremo naprej. Čim prej, upam,« je povedal. Zaradi poškodbe prsta, kost je okrušena, mu je zdravnik predpisal šest tednov bolniškega dopusta. A Jamšek že komaj čaka na povratek k svoji skupini: »Ker mislim, da sem tam bolj potreben kot doma.«

Kdo je zanetil požar, ne ve. Pravi, da bo to raziskala policija, glede na položaj, v katerem je bil tedaj, pa tega ne more vedeti.

V službi tudi po 18 ur

Po njegovem mnenju je policistov na terenu dovolj. Dobro pa je, da je na terenu tudi vojska. »Vsaka pomoč je dobrodošla,« pravi in opozarja, da se val beguncev najverjetneje še ne bo tako hitro razpršil. »Če bo to trajalo v nedogled, bo prej ali slej nastopila totalna izčrpanost. Morate vedeti, da služba traja po 18 ur, ko greš od doma. Tako da se potem hitro naspimo, 'poštimamo' družine. Veste, smo čisto normalni ljudje z otroki in družinami.« Kljub temu da so se v preteklosti pojavljale informacije, da so nekateri policisti ostajali brez hrane, je pri tem Jamšek precej realen: »Za hrano nimam pripomb. V prvih dneh je bilo nekaj težav, ampak zdaj je vse urejeno. Tudi topel obrok. Lačni nismo. Glede na situacijo, če si pravi človek, ne moreš zahtevati tega, da se jé kot v Gostilni pri šefu.« 

Naj zima pride čim pozneje

Nekateri begunci in migranti so v teh dneh, ko je mraz že pritisnil, iz Hrvaške prišli obuti v natikače. Zakaj so prišli tako obuti, ne ve. »Kaj se je dogajalo na poti, ne vemo. Vsak begunec ima svojo zgodbo. Nekatere so bile slišane, nekatere pa ne bodo nikoli.«

Najbolj so ga pretresli prizori prezeblih in premočenih otrok. »Policisti nismo roboti. Smo kot vsi ljudje,« pravi Jamšek.

»Glede na vse samo upam, da bo zima prišla res pozno. Ne želim si, da bi hodili po gozdu in odkrivali trupelca otrok ... Kakor je videti, se val beguncev še ne bo ustavil.« 

Jezikovna bariera

Največ težav mu povzroča jezikovna ovira: »Ne razumeš, kaj se pogovarjajo, kaj se dogovarjajo. In ko nekaj eskalira, je problem, ker ne razumemo, kaj se pripravlja.« Je pa med begunci po njegovih izkušnjah kar nekaj takšnih, ki govorijo angleško. Pravi, da se bo vsakdo potrudil, če bo kaj potreboval, ali pa bo poiskal nekoga, ki bo znal angleški jezik, da bo lahko prevajal.

Vsakdo naj nosi posledice za svoja dejanja

O odnosih hrvaške in slovenske politike in neobveščanju ni želel govoriti: »Kaj se politika med seboj dogovarja, se me ne tiče. Oni krojijo usodo vseh nas. Kaj se bodo dogovorili, ne vem, nimam pojma, mi pa bomo svoje naloge izvrševali še naprej kot do zdaj. Oni naj stojijo za svojimi odločitvami – jaz bom za svojimi. Vsak pa naj nosi tudi posledice.« 

Videl je tudi fotografijo, na kateri se je v Brežicah nekdo slikal pred gorečim šotorom. »Ne bom komentiral. Sem človek, ki ne izbira strani. Samo delam, kar mi je naročeno. Jaz sem delavec, ki dela na terenu. Zdaj sicer bolj žalosten, ker bi raje šel na teren. Danes so moji fantje ob štirih spet dvignjeni in ne morem z njimi,« nam je povedal v četrtek in dodal, da si želi samo, da bi bili njegovi fantje celi in da se njegova noga čim prej zaceli.