Streho nad glavo obdržala, a za hrano Jerica še vedno nima (FOTO)

Jerico Dugi, rojeno 11. oktobra 1961 v Mariboru, smo minulo jesen prvič obiskali med Pohorjem in Dravo. Žal smo se tudi po prispevku, v katerem smo bralce povabili, da bi Jerici pomagali prek Krambergerjevega sklada, lahko prepričali o nevoščljivosti posameznikov, ki so želeli nesrečni ženski predvsem škodovati.

Prijava inšpekciji

Pa jim vendar ni uspelo, kajti veliko ljudi dobre volje se je nazadnje le odzvalo in zbrali so kar 7600 evrov, s katerimi je Jerica povsem sanirala streho in tudi steno hiše, tako da zdaj spet brezskrbno živi v svojem domu. Ko smo ji izročili bon, se je s solznimi očmi zahvaljevala vsem, ki so ji pomagali. Opravljena dela so stala nekoliko več, kot smo zbrali pri Slovenskih novicah, a je nekaj prispeval še CSD Maribor, razliko pa domačini, ki jim ni bilo vseeno za sosedo in znanko. Na nepremostljive težave uboge Jerice nas je pravzaprav opozorila soseda, podjetnica, ki ji je poskušala pomagati, a je bilo jasno, da je Jerica potrebovala širšo družbeno pomoč, kajti brez vsaj 12.000 evrov, kot so izračunali, ne bi mogla sanirati uničene strehe in drugih perečih težav na hiši.

»Na vas se obračam v upanju za pomoč starejši gospe, ki ji je veter odkril streho. Ker se gospa preživlja s 485 evri pokojnine in si ne more privoščiti obnove strehe, se obračam na vas za pomoč, da bi dobri ljudje lahko zbrali vsaj del denarja, nekaj denarja ji bom namenila tudi sama,« nam je med drugim pred minulo zimo pisala Jeričina soseda Nela Punčuh. Dodala je, da naj bi nekdo izmed sosedov zadevo prijavil inšpekcijskim službam zaradi prebivanja v nevarnem objektu. Inšpektorji so po ogledu objekta Jerici določili rok 31. december 2024, v katerem da se mora izvesti sanacija strehe, sicer se bo morala izseliti iz hiše. In kam naj gre v tem zimskem času, se je spraševala Nela.

Raje umre kot v dom

Po obisku nesrečne Jerice smo za pomoč zaprosili in povabili vas, dragi bralke in bralci, da ste ji skupaj poskusili ustvariti razmere za dostojno jesen življenja. S skupnimi močmi nam je uspelo! V pogovoru nam je Jerica zaupala, da je bila 31 let poročena s Petrom Dugijem. Lepo ji je bilo, razlaga, vse do 30. oktobra 2014, ko je mož umrl. Zadnjih 10 let njeno življenje meji na pekel. Sprva je imela le dobrih 300 evrov pokojnine, danes se preživlja ali bolj rečeno životari s 485 evri vdovske pokojnine. Po plačilu stroškov ji za hrano tako rekoč ne ostane nič. Pomagajo ji nekateri prijatelji, včasih kaj primaknejo humanitarne organizacije. Tudi iz mariborskega azila ji pripeljejo hrano za mačke, ki ji edine delajo družbo v sicer veliki hiši ob glavni vaški cesti. Kljub vsemu je nekako šlo do lanskega poletja: bilo je 14. avgusta, ko hudo neurje ni prizaneslo niti njeni hiši, saj je del strehe enostavno izginil, gasilci pa so jo za silo prekrili s folijo. Ob tem je veter podrl del stene, tudi dimnik, povsem je bila uničena tudi električna napeljava.

»Razen gasilcev in predstavnika civilne zaščite nihče ni prišel, da bi si ogledal, kaj je ostalo od hiše,« pove s solznimi očmi Jerica, jezna na soseda, ki jo je prijavil, da živi v nevarni hiši. Grozila ji je izselitev, a sama pravi, da bi raje tukaj umrla kot šla v dom. Zavarovanja za hišo si ni mogla privoščiti, od domače občine je prejela le 500 evrov, si tem si je nabavila nekaj opeke. Država in lokalna skupnost sta jo torej pustili na cedilu, za domače ljudi je vedno najmanj, pove sosed Zlatko, ki Jerici tu in tam kaj postori okrog hiše ter ji prinese najnujnejše potrebščine iz trgovine.

Objekt je veljal za nevarnega za bivanje.

Neurje ji je povzročilo hudo škodo.

Takšnih stroškov sama nikakor ni mogla pokriti.

Zdaj ima končno novo streho!

Jerici Dugi je življenje namenilo veliko slabih dni. Zdaj se je ognila prisilni izselitvi, a je še vedno dobrodošel vsak evro. Jerica je skromna in izjemno hvaležna za pomoč, ki ste ji jo namenili v minulih mesecih, ko ji je bilo najtežje.