Stresovo pero bilo stresno in strastno

Ko umre novinarski kolega in prijatelj, se najprej vprašamo, koliko je bil star, in šele potem, kaj mu je bilo. Šestdeseta leta, v katerih nas je pred malo več kot dvema letoma za vedno zapustil Franci Stres, spadajo v našem poklicu med najbolj plodna, pod težo preteklosti postanemo hkrati dovolj zreli in preudarni, da začnemo ceniti tudi svoje življenje. Začnemo se vesti, kot bi morali vedno živeti, a žal velikokrat prepozno. To je cena novinarstva, stresnega in turbulentnega poklica visokih napetosti, v katerem le redki doživijo globoko starost. Tudi Franci, Frane, FS ali pa kar Stres, je ni.

Vedno z Gazetto

Svojčas, ko še ni bilo spletnih medijev, je imel v svoji torbi, ki jo je nosil čez ramo, vedno Gazetto dello Sport. O svetovnem športu, zlasti košarkarski ligi NBA in italijanski nogometni ligi, je vedel vse. Ko je spoznal čare jadranja, pa se je nesmrtno zaljubil v ta šport in ga zaznamoval s svojimi reportažami in komentarji. Imel je srečo, da je imel pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti med novinarskimi kolegi takratnega urednika revije Avto Iva Vidica, štango mu je držal tudi novinar in urednik Dela, iz Portoroža doma, prav tako zastrupljen z morjem in jadranjem, Tine Guzej, pozneje urednik Slovenskih novic Miši Bauer in še pozneje Bojan Budja. Vsi ti so podpirali njegovo pisanje, v časnikih in publikacijah Delove hiše je bil vedno prostor za jadranje. Rad ga je imel še en novičar iz stare in ugledne novinarske in uredniške šole, Jože Splichal. Stres je pisal v viharnem slogu, pa najsi je šlo za njegove znance in prijatelje najsi je šlo za nasprotnike. To je bila Francijeva vrlina, a včasih tudi slabost. Vsem, tudi tistim, ki jim je s svojo resnico ubil domišljijo, bo kobariški viharnik, ki je imel – simbolično – najrajši od vseh bark vendarle starega Mobitelovega, Puhovega in tudi njegovega Velikega Viharnika, ostal večno v spominu.

Dogovor, da se bomo vsako leto na okroglo obletnico prijateljeve smrti zbrali in ga zvrnili kozarec ali dva, kot bi rekel on, je padel kmalu. Iniciatorja sta bila Francijev veliki in srčni prijatelj iz Medane v Brdih, žlahtni vinar in gostinec Zlatko Mavrič - Belica, ter največji Stresov jadralsko-novinarski kompanjon, fotoreporter Novic Igor Mali. Takoj sta prepričala Portorožana Dušana Puha, neuničljivega morskega volka in že za življenja jadralsko legendo, ustvarjeno je bilo Stresovo omrežje: lani smo se dobili prvič, letos drugič.

»En velik lump...«

Franci Stres je živel stresno in strastno novinarsko življenje, tako je tudi pisal. Nič mu ni ušlo izpod peresa. Poleg morja je imel zelo rad Brda, Goriška, kajpak, še zlasti Medano, o kateri je v več desetletjih napisal nešteto člankov. Njegovi veliki prijatelji so bili sijajni briški vinarji in kletarji ter tudi gostinci, med njimi poleg Belice še najbolj Stojan Ščurek, letos ga je v kultnem portoroškem jadralnem klubu Pirat, drugem domu Francija Stresa, zaradi neodložljivih obveznosti nadomeščal najmlajši sin Nejc.

V dolini pod Brdi sta ga navduševali vsaj dve gostilni, Pikol v novogoriški Rožni Dolini in Žeja v Ozeljanu, od tam sta njegova velika prijatelja, znamenita oštirja Boris Gašparin in Evgen Loverčič - Dženio. Slednji je v vsem svojem obsegu prišel, stari sablji Gašparinu pa je to preprečila poškodba noge. Francija je rado zaneslo tudi na Kras, tam je prisegal na Čotarjeva, Branka in Vasjo z Gorjanskega, prav tako v slovensko Istro, tam je bil njegov prijatelj Uroš Rojac iz Gažona nad Izolo, pa vinarka in gostinka Ingrid Mahnič iz Dragonje. Vsi ti so se prišli skupaj s prijatelji jadralci, s Puhom in Marinom Bajcem na čelu, novinarji s Slovenskih novic, Dela in Primorskih novic ter še mnogimi, med njimi trajno žarečim košarkarjem Ivom Daneuom, minulo soboto spominjat Stresa. V njemu najljubšem jadralnem klubu, kultnem in nekoliko boemskem Piratu, kjer v Royal Clubu, kot ga imenuje, kraljuje upokojeni krupje Giorgio Ruzzier, največji boem med jadralci, se je Franci počutil kot riba v vodi.

Spominjam se ga po pikrih komentarjih, hudomušnem nasmehu, znal je biti simpatično žleht, po pogovorih o barabonih in lumpih, kot je rad imenoval slabe ljudi, ki so se vedno končali z: »Bejži, bejži, ne poslušat, mona..., en velik lump je...« Prav zanimivo bi bilo vedeti, kako bi FS komentiral, da smo se v Piratu družili in po Piranskem zalivu vozili z Gašparjem Gašparjem Mišičem na krovu Viharnika. Toda Franci in Gašpar sta bila vendarle prijatelja, da so to tudi Primorci z Obale, zlasti jadralci, in oni z Goriškega, pa prav tako ni nobenega dvoma, pa če se vsa slovenska politika na glavo postavi.