Strojnik Jože se vse bolje počuti v koži pisatelja, najbolj ponosen pa je na eno stvar

Jože Štupar, strojnik in podjetnik iz Sadinje vasi pri Dvoru, ki je večino poklicne poti delal v podjetju Keko oprema, je pred dnevi izdal svojo drugo knjigo z naslovom Okroglo in špičasto iz moje garaže. V poslovni svet je Štupar vstopil leta 1995, ko sta skupaj z Antonom Kondo ustanovila podjetje Keko oprema, danes svetovno uveljavljeno podjetje za izdelavo strojev za proizvodnjo elektronskih komponent in strojev po naročilih kupcev z zaščitenimi inovativnimi postopki. Za zasluge mu je Občina Žužemberk leta 2024 podelila naziv častnega občana.

Razveseli vnuke

Po prvi knjigi, zbirki pripovedi O medvedjem žolču in druge prigode, ki jo je izdal leta 2019, je zbral svoje refleksije in misli, podkrepljene z zabavnimi in manj zabavnimi prigodami. »Na široko je odprl vrata svoje garaže, iz katere je odstranil avto, pa tudi garaže, ki kraljuje v njegovih mislih, hotenjih in videnjih, razmišljujoč o svetu in njegovem odnosu do njega skozi ustvarjenje najrazličnejših izdelkov v njej,« je avtorja, novopečenega upokojenca, in zbrane v imenu KD Dvor, ki je pripravilo predstavitev knjige, nagovorila Brigita Lavrič. Literarni večer s podjetnikom, ustvarjalcem in pisateljem je vodila lektorica obeh njegovih knjig Lučka Zorko; v pogovoru je z resnimi, pa tudi zabavnimi vprašanji predstavila človeka, ki skozi »prizmo dela, domišljije, prek izdelkov išče odgovore na svoja tudi filozofska vprašanja o smislu življenja in bivanja«.

»Po duši sem strojnik, kaže pa, da bom pod rušo odšel kot pisatelj,« pove Štupar, ki je v melanholičnem času virusnih omejitev in tudi kasneje zapisal prve refleksije iz garaže. »Postal sem nekakšen umetnik, bolje rečeno umetelnik. Ti zapisi, narejeni ob večerih, so v pojasnilo in razmislek tistim, ki se sprašujejo o smislu moje garažne dejavnosti. V osnovi ne težim k ustvarjanju lepega, čemur je umetnost bojda namenjena, ampak gre tudi za samopotrjevanje ob razmišljanju, ustvarjanju in izdelavi izdelkov,« je zapisal v knjigi. V svojo garažo, ki ji pravi delavnica, spusti le redkokoga, razen vnukov. Njim je vse, kar izdela, zanimivo in smiselno, hkrati pa je delavnica prostor za nova spoznanja, udejanjanje zamisli, nova orodja in nasmeh na njihovih licih.

Več kot tri leta

Jože ima številne izdelke tudi v pisarni, v svojem domu, kjer so razstavljeni in oživijo s pritiskom na stikala. Izstopajo mehanični kolibri, kinetična skulptura z različnimi vizualni vzorci, ura s pivopivcema, ki nazdravita vsako uro, ročni stimulator samopodobe, gibajoča kinetična skulptura kolesarjev, držalo za brisače v obliki ženskega telesa. Največ časa, na desetine ur, mu je vzel garažni izdelek – ura življenjskega kroga, ki predstavlja življenjski krog slehernika, obiskovalci pa so si jo lahko ogledali v videopredstavitvi. Nastajala je več kot tri leta, saj je vse sestavne dele najprej narisal, skonstruiral, nato izdelal z laserjem in s stružnico ter jih povezal v celoto. Uro s številnimi vrtečimi se zobatimi kolesci in z dvanajstimi postajami poganja koračni motor, elektronsko vezje pa ji zagotavlja natančnost. Ali drugače: »Leva stran ure prikazuje človekovo rast, desna nazadovanje. Začne se s spočetjem ob šesti uri zjutraj, sledijo rojstvo, učenje, delo in boj. Pri 12. uri sem uporabil model samega sebe, ki sem ga izdelal s tridimenzionalnim skeniranjem sebe in ga natisnil s 3D-tiskalnikom. Po 12. uri sledijo zaključek dela, športne aktivnosti, kolesarjenje in par, ki vesla proti koncu življenjske poti, 16. ura prikazuje gostilno in se konča ob 17. s pogrebno slovesnostjo.« Večer sta ob predstavitvi knjige popestrila tudi mlada glasbenika, pianist Luka Vovk in solist Matej Mohorčič.