Ko zapreš vrata celice, ostaneš sam z nekom, ki je zaznamoval zgodovino kriminala. Fulvio Dovgan, dolgoletni specialni pedagog v slovenskih zaporih, je to počel desetletja. Delal je z najtežjimi primeri, tudi z zloglasnim serijskim morilcem Metodom Trobcem. Danes o tem govori redko, a za oddajo Nedeljski gost na radiu Val202 je naredil izjemo.
Njegovo delo ni le svetovanje zapornikom, ampak tudi soočanje z njihovimi najtemnejšimi platmi. Kot koordinator za obravnavo samomorilno ogroženih se vsakodnevno srečuje s stiskami, kakršnih jih javnost le sluti. »Veselja delati s takimi ljudmi ni,« pove brez olepševanja. »Ne moreš biti vesel delati z nekom, ki je storil kaznivo dejanje.« In vendar jih srečuje tudi zunaj zapora. Na ulici, med ljudmi. Nekateri ga pokličejo čez cesto: »Ej, vzgojni!« Drugi se mu raje izognejo. Z nekaterimi spije kavo, pred drugimi se raje umakne v sosednjo ulico, če jih zagleda od daleč.
O Trobcu: »Skrbelo me je, kaj bo«
Prvi slovenski in jugoslovanski serijski morilec Metod Trobec. FOTO: Arhiv Muzeja slovenske policije
Med vsemi primeri, ki jih je obravnaval, izstopa zloglasni serijski morilec. Metod Trobec. Krvnik vsaj petih žensk, človek, ki je desetletja preživel za zapahi in si tam tudi vzel življenje. Dovgan priznava, da je bil to eden najzahtevnejših odnosov v njegovi karieri. »Z njim sem delal dolga leta. Doživel sem neprijetne trenutke. Skrbelo me je, kaj bo.« Njuna srečanja niso bila običajna. Vedno z razdaljo. »Manj kot dva metra se mu nisem nikoli približal,« pove. Pogovor je bil previden, skoraj napet. Trobec očesnega stika ni vzdrževal. »Ko je govoril z mano, je vedno stran gledal, ampak toliko stran, da me je s koncem enega očesa videl,« razkriva Dovgan. In to se je tudi sam naučil. »Z enim očesom sem gledal njega, z drugim njegove roke,« pove. Ne, ker bi ga bilo strah, temveč zaradi lastne varnosti.
V zaporu so poskušali. Dali so mu priložnosti, kratke izhode, celo obisk pri materi, na katero je bil navezan. Upali so, da se bo kaj premaknilo. A Dovgan danes pove jasno: »Pri njem se po mojem ni nič spremenilo.« Ni bilo veselja, ni bilo čustev. Vedno isti ton, ista drža. »Bil je ena skrivnost,« pove iskreno. Nasilje se za Trobca ni ustavilo niti za zapahi. Med prestajanjem kazni je storil nova kazniva dejanja, zaradi česar so mu kazen še podaljšali.
Sodelovala, nato pa ga je napadel
Potem je prišel trenutek, ki je zaprl vrata njunega skupnega dela. »En dan sem šel k njemu, v tistem obdobju nisem bil najbolj gotov glede njega, zaradi tega je prišel pravosodni policist z mano, in ko sem odprl vrata njegove celice, me je napadel,« se spominja. »Napad, sekunda ... Se je tudi vse nehalo, ker je bila intervencija pravočasna.« Zaradi varnosti Dovgan z njim ni smel več delati. Kmalu zatem si je Trobec vzel življenje.
Trebnje, 30. 5. 2006: celica, v kateri je Trobec storil samomor. FOTO: Dejan Javornik
Trobec je bil zadnji v Sloveniji, obsojen na smrtno kazen, ki so jo kasneje spremenili v zaporno. Teoretično bi lahko nekoč prišel na prostost. Dovgan ob tem scenariju ni miren. »Jaz sem vedno začutil v njem eno sovraštvo, eno žlehtnobo, agresijo. Če bi on prišel ven, jaz ne vem, kako bi znal ubrzdati vse to,« pove iskreno.
Mit ali resnica?
Danes zgodbo Metoda Trobca gledamo tudi na televiziji, in sicer pod režijsko taktirko Tomaža Gorkiča. A Dovgan nad prikazom ni navdušen. Zdi se mu plitev. »To, kar sem jaz doživel, tega ne moreš prikazati,« pove. Pohvali pa upodobitev Trobčevega odnosa z mamo ter prikaz »kako je on izrazil svojo agresijo«. In tu se ustavi. »Vsak človek ima pravico, kakršenkoli je, da njegova intima ni razgaljena,« poudari. Ob tem specialni pedagog omeni še eno perečo težavo, ki jo mnogi poudarjajo ob tovrstnih oddajah in serijah: »Veliko se govori o storilcih. Premalo o žrtvah,« meni in doda, da mora »tudi žrtev imeti besedo in vpliv na vse to«.
