Svetovni prvak je podrl 70.000 dreves

LAZE – Takrat je iz domačega Podkraja krenil že pred šesto uro in v revirju Ravnik že od ranega jutra sekal lubadarke, kot imenuje Robert Čuk tiste smreke, ki jih je napadel ta nadležni parazit, morilec naših gozdov!

Že njegov oče in ded sta bila gozdarja. Podkrajčanu, ki ga že od rojstva obkrožajo gozdovi, je bil gozdarski poklic pač usojen. V šestindvajsetih letih profesionalne sečnje je, takole čez palec, pod njim klonilo že skoraj 70.000 dreves! Štiriinštiridesetletni Robert Čuk svoje poslanstvo, verjemite, obvlada do obisti in ga je izpilil do vrhunstva!

Spoštuje, ne podcenjuje

Rosne meglice so se dvigovale nad gozdno vlako. Šum avtomobilskega brnenja je oddajala bližnja avtocesta.

Čuk za osem ur dela navadno potrebuje skoraj pet litrov bencina, ki ga natoči v svojo oranžno ljubico, motorko znamke Husqvarna, »ta je zakon«! Redno vzdrževano je v tistem oplemenitil še z nekaj curki olja, naravnal verigo, skočil v gozdarsko opremo in z obvezno čelado suvereno odkorakal do 35 metrov visoke, približno sto let stare, orjaške in šesttonske reve, na katero se je parazitsko prilepil zajedavec. Zaradi česar je njen les pošteno izgubil vrednost: lastnik te bolnice bo zato iztržil le še kakšnih 300 evrov in nič več!

Ostro sekiro bo imel za naganjanje, še prej si je moral prizorišče kirurško ogledati. Predvsem je izkušenega Čuka zanimalo njeno težišče, v katero smer visi, v kakšnem stanju je, ali je že nagnita, preveril je še okolico in okoliška drevesa ter si ustvaril končno sliko, do kam vse bo lahko traktorist prišel, da bo imel potem čim manj dela z vleko in natovarjanjem.

»Ves čas se bom umikal nevarni coni in zaključil tu, kjer je najmanjša verjetnost, da bi se kaj nepredvidenega zgodilo,« je strokovno izrekel – preden je začel končno operacijo. Robert ve o sečnji vse, o njej tudi poučuje. »Kar se tiče delovnih nesreč v gozdu, smo Slovenci med prvimi!« je pribil in ocenil, da naš človek prepogosto podcenjuje delo v gozdu. »Ker imamo opravka z živo naravo, je treba biti do nje še toliko bolj spoštljiv!«

Zarezal v srce

Ko je slednjič le predvidel, kam jo bo podrl, ga je sprva, ker je bil korenovec tako mogočen, nekoliko obdelal in obžagal, takrat je rezek zvok motorke prvikrat tudi glasno zavil in potegnil po zaraščeni grapi. V naslednji fazi je Čuk že izrezoval uvodne zaseke ter s tem, kot da bi zarezal v sirasto gaudo, določil smer podiranja, vrhunec, ki je gromovito sledil že po pičlih petih minutah.

Pred finalom je moral le še podžagati ter smreki kot matador zadati srčni vbodni rez, motorko pa zariti globoko v njeno jedro. Medtem je premišljeno pustil še ravno prav prostora za pravilno izoblikovano ščetino, ta neprežagan del mu je v ciljni strmini potem pomagal, da je smreka padla tja, kamor si je sekač tudi dejansko želel. Naposled je zažagal še naokrog, v zarezo pravočasno vstavil kline, globoko vdihnil in zakričal, padaaaaaaa!

Filigranski tigri

Takrat je motorka utihnila, moč narave pa odjeknila. Potresni sunek, ki ga je povzročila, bi bil smrtonosen, če ne bi bili v tako varnih gozdarjevih rokah. Robert je ja eden najboljših na svetu, udeleženec že osmih svetovnih prvenstev (v gozdarskih veščinah)! Na zadnjem državnem prvenstvu v Celju je dosegel izjemen rezultat (1683 točk)! S čimer je neuradno izboljšal tudi svetovni rekord (1676 točk), ta je v lasti Nemca Ulija Huberja. Neuradno zato, ker ni bil dosežen na svetovnem prvenstvu.

Zanimivo, da je bilo prvo takšno tekmovanje izpeljano leta 1970 – v rajnki Jugi. Na teh prvenstvih se vsake dve leti zberejo najboljši gozdarji na svetu, neustrašni mački svojega poklica, filigranski tigri, ki seboj prinesejo sfrizirane in predelane tekmovalne žage, s povsem drugačnimi cilindri, bati, izpuhi in elektroniko, vredne po tisoč evrov in še več, te žage, napolnjene s specialnimi gorivi, dela v gozdu pravzaprav nikoli ne vidijo.

Tam se pomerijo v petih disciplinah: v menjavi verige in obračanju letve, kombiniranem rezu, preciznem rezu, kraljevski disciplini podiranju in najtežji – kleščenju.

Kraljevsko podiranje

V menjavi verige je bil Robert Čuk v italijanskem Lanzu že svetovni prvak. Bilo je to leta 2004. Ta disciplina je nadvse pomembna, saj je treba žago čim hitreje, varneje in kakovostno sestaviti, s takšno žago, kot si jo je pripravil, bo moral namreč tekmovalec nadaljevati (žagati) tudi v naslednjih dveh disciplinah, ki sledita, kombiniranem in preciznem rezu.

Pri vsaki disciplini se tekmovalec zažene skozi startna vratca kot smučar, hop, hop, hop, večtisočglava množica pozdravlja, potem pa z vratolomno hitrostjo najprej zamenja verigo in pri kombiniranem rezu čim hitreje razžaga dva hloda na centimetrsko natančne kolute. Tudi pri preciznem rezu je treba ekspresno hitro razžagati pripravljena hloda, ki ležita v žagovini, pri tem pa se nikakor z žago dotakniti podlage, imitacije kamna, saj bi to v naravi pomenilo, da je tekmovalec skrhal žago.

Robert Čuk, petkratni državni prvak, od leta 2006 tudi trener srbskega moštva, mož, ki testira Husqvarnine žage, je pri kraljevski disciplini, podiranju 20 metrov visokega droga, leta 2002 v škotskem kraju Lockerbie le za 20 stotink zgrešil naslov svetovnega prvaka. Tu mora drevo pasti na točno določen kraj, v nulo, kot pravijo, merijo na centimeter natančno, upoštevajo se še kot, višina in globina zaseka ter čas podrtja.

Po podiranju debla skupnega prvaka izvrže šele najtežja disciplina – kleščenje. Kjer morajo nastopajoči čim hitreje oklestiti deblo s tridesetimi umetno vstavljenimi jelovimi količki, na katerem pa ne smejo ostati štrclji, ne sme biti niti predolgih niti preglobokih ureznin v deblo, vse se meri seveda v milimetrih. Kar najboljši naredijo v zgolj 14 sekundah, in to brez vsakršne napake!

Naš Čuk je z mislimi že na Poljskem, kjer bo naslednje svetovno prvenstvo. Tam si želi biti najvišje doslej in biti konkurenčen Nemcem, Avstrijcem, Italijanom, Francozom in Rusom, ki tvorijo vrh najboljših. Doma ima poligon, kjer bo še dodatno treniral. Le malo je namreč poklicev, kjer se v bistvu vsak dan pripravljaš na zbor najboljših v svoji branži.

Naš šampion se je v tistem uzrl proti naslednjemu izmed dreves. Znova je zapela motorka. Dame in gospodje, nanjo je igral Robert Čuk, virtuoz iz Podkraja!