Svojevrsten kraj nad dolino Dragonje: posebna energija, razgled, tišina

Na vzpetini nad dolino Dragonje, kjer se pogled odpira proti Sečoveljskim solinam, stoji zapuščen kompleks nekdanjega benediktinskega samostana sv. Onufrija Velikega. Danes sameva in propada, a njegova zgodovina sega vsaj dva tisoč let v preteklost – od prazgodovinskih naselbin do sodobnih, še neuresničenih razvojnih načrtov.

Povezani s solinami

Krog, ki ga nekateri poznajo tudi kot Višino, ni bil nikoli nepomemben prostor. Po zapisih kronista Luigija Parentina naj bi bilo območje poseljeno že pred dvema tisočletjema ali celo tremi. Na vrhu grebena med Dragonjo in Drnico naj bi se zvrstili ilirsko gradišče, rimska utrdba in kasnejši kaštelir. Že zemljevid solin iz leta 1139 omenja Krog kot villo franco, kot svobodno naselje brez fevdalnih dajatev. V tem prostoru je bil v 11. ali 12. stoletju ustanovljen samostan sv. Onufrija Velikega, čigar čaščenje so v Istro prinesli Bizantinci in križarji. Samostan je bil povezan z benediktinci, ki so tam živeli po načelu molitve in dela. Obdelovali so obsežne posesti, skrbeli za vinograde, oljčnike in živino ter razvijali kmetijstvo. Zgodba samostana je tako zanimiva tudi zaradi načina življenja nekoč. Benediktinci niso bili zgolj molivci, temveč izjemno praktični ljudje. Znali so izkoristiti zemljo, organizirati delo in ustvariti skoraj samozadostne skupnosti. Razvijali so sadjarstvo in verjetno celo zgodnje oblike predelave hrane. Njihovo znanje o zeliščih je bilo za tisti čas izjemno.

Posebno zanimiva je povezava s solinami. Solinarji so delali v hudih razmerah, pogosto z ranami in bolečinami, zato ni izključeno, da so se obračali prav na menihe, ki so jim pomagali z zeliščnimi pripravki. Pripravljali so mazila, čaje in tinkture ter verjetno tudi zdravilne obkladke iz solinskega blata in kopeli v slanici iz bližnjih solin. Vse to so uporabljali tako zase kot za okoliške prebivalce in vse, ki jih je zaneslo mimo. Samostani so bili v srednjem veku pogosto edina ambulanta daleč naokoli. V najboljših časih je samostanska zadruga upravljala kar 172 hektarjev zemljišč, na katerih je raslo okoli 80.000 trt, 2000 oljk in na stotine sadnih dreves. Imeli so tudi živino, prašiče, ovce in perutnino. Krog je bil tako pomembno kmetijsko središče, ki je oskrbovalo širše območje. Samostanska cerkev, zgrajena leta 1432, je bila posvečena sv. Onufriju Velikemu, ob njej pa so stali kapela, zvonik in gospodarska poslopja.

Moški v vojsko

V drugi polovici 18. stoletja je kompleks kupila plemiška družina Grisoni in ga preuredila v vilo, središče velike fevdalne posesti. Na začetku 19. stoletja je grof Francesco Grisoni dal stavbe temeljito prezidati. Leta 1858 pa so se vrnili benediktinci in samostan je znova zaživel. Po oporoki grofa Grisonija so redovniki upravljali obsežno posest, ki je obsegala na stotine hektarjev. Druga svetovna vojna je pomenila prelomnico. Ko je bila kmetijska dejavnost na vrhuncu, so bili moški vpoklicani v vojsko, kar je ohromilo življenje na Krogu. Po letu 1945 je nova jugoslovanska oblast menihe pregnala, samostan pa je izgubil prvotno funkcijo. Zadnji menihi so kompleks zapustili leta 1947. Po vojni so poslopja uporabljali za stanovanja in skladišča, a brez pravega načrta. Sčasoma so se izpraznila, objekti pa so začeli propadati.

Krog skriva tudi številne zanimivosti, ki bi lahko pritegnile širšo javnost. Ena od njih je dejstvo, da so se na tem istem mestu skozi stoletja zvrstile različne civilizacije, od prazgodovinskih prebivalcev do Rimljanov, srednjeveških menihov in novoveških plemičev. Še danes so vidni ostanki cerkvice sv. Onufrija Velikega, stare skoraj šest stoletij, pa tudi elementi kasnejših prezidav iz časa družine Grisoni. Mešanica slogov in obdobij daje prostoru skoraj skrivnosten značaj. Ni malo domačinov, ki pravijo, da ima Krog posebno energijo. Ima razgled, tišino in daje občutek odmaknjenosti, ki ustvarjajo vtis, kot da se je čas tam ustavil. Tako je tudi zato, ker desetletja ni bilo resnega interesa za ohranitev ali razvoj območja. Krog je počasi tonil v pozabo, čeprav je ostajal pomemben del kulturne dediščine. Leta 2011 pa je kompleks prešel v last Občine Piran, kar je odprlo možnost za njegovo obnovo.

Ambiciozna vizija

Čeprav kompleks danes deluje zapuščen, se v ozadju že nekaj časa oblikuje ambiciozna vizija njegove oživitve. Nosilci projekta so Občina Piran, Univerza na Primorskem in Univerza v Ljubljani, ki so oktobra 2024 podpisali pismo o nameri za vzpostavitev Centra za trajnost Krog. V projekt so vključeni raziskovalci, profesorji in študenti z različnih področij – od turizma in krajinske arhitekture do energetike in varovanja dediščine. Delovna skupina, ustanovljena lani, pripravlja strokovne podlage za celovito prenovo. V ospredju so ideje o tem, da bi Krog postal nekakšen živi laboratorij, kjer bi se prepletali narava, znanost in vsakdanje življenje. Med predlogi so učni nasadi, raziskave avtohtonih rastlin, poletne šole za študente, pa tudi prostor za dogodke in srečevanja domačinov.

Občina napoveduje pripravo prostorskega načrta, ki naj bi določil prihodnjo ureditev območja. Po napovedih naj bi k sodelovanju povabili širši krog strokovnjakov, od arhitektov do naravovarstvenikov. A kljub organizacijskim premikom projekt še vedno čaka na ključni korak, na zagotovitev denarja. Danes želi občina skupaj z univerzami na tem mestu vzpostaviti Center za trajnost Krog – raziskovalno in izobraževalno središče, ki bi povezovalo dediščino, kmetijstvo in turizem. Načrti vključujejo obnovo stavb, ureditev krajine in nove vsebine, ki bi območje ponovno oživile. Govori se o zaščiti objektov, sanaciji strehe in odprtin ter postopni prenovi notranjosti. A ključna težava ostaja financiranje. Brez zagotovljenih sredstev projekt ostaja v začetni fazi.

Krog nad Sečovljami je danes prostor kontrastov. Na eni strani tisočletna zgodovina, ki sega od prazgodovine do samostanskega življenja. Na drugi razvaline in neuresničeni načrti. Vprašanje ostaja odprto: ali bo nekdanji samostan sv. Onufrija Velikega znova zaživel ali pa bo še naprej propadal kot nemi spomenik preteklosti? Danes se tako na Krogu srečujejo trije svetovi: starodavna zgodovina, bogata samostanska dediščina in sodobne ideje o trajnostnem razvoju. Projekt njegovega obujanja ima podporo stroke in jasne cilje, a brez finančne podpore ostaja na papirju. Če bodo načrti uresničeni, bi lahko postal ena najzanimivejših točk slovenske Istre. Do takrat pa ostaja vprašanje, ali bo dobil novo življenje ali pa bo še naprej razpadal kot tihi opomin na zamujene priložnosti.