Ta slovenski sindikalist sesul avtoprevoznike: »Njihov pohlep ne ostane le na asfaltu ...«

Kot smo že poročali, zadnje dni vre med avtoprevozniki in vlado. Če ministrstvo za infrastrukturo ne bo prisluhnilo njihovim zahtevam, se lahko po državi zgodi prometni kolaps – prevozniki namreč napovedujejo zapore cest.

Sprašujejo se, zakaj je vlada tik pred volitvami voznikom osebnih vozil podaljšala veljavnost vinjet, njim pa ne ponuja nobenih olajšav pri cestninjenju. Predsednik sekcije za promet pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Peter Pišek je pred dnevi v oddaji 24ur zvečer opozoril, da je situacija nevzdržna. Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek pa je bila jasna: »Upam, da ste izračunali, kakšno škodo boste naredili gospodarstvu in tudi sebi z zaporami.« 

Slovenski prevozniki so pred dnevi na  zboru v Celju na vlado naslovili nekaj zahtev, za katere pričakujejo, da jih izpolni do decembra oz. do marca 2026. V nasprotnem bodo decembra pripravili protest, za marec pa so napovedali zaprtje pomembnih cest v Sloveniji. FOTO: Mavric Pivk/delo 

Ob vsem skupaj se oglasil še predsednik Konfederacija sindikatov 90 Slovenije Damjan Volf. Takole je zapisal na omrežju: 

»Ko berem o grožnjah tovornih prevoznikov z zaporami cest, ne vidim borbe za preživetje. Vidim nekaj veliko bolj temnega in znanega. Vidim izsiljevalski pohod kapitala, ki je pripravljen ustaviti utrip države, če mu ne sledimo. Strinjam se, da so naše ceste kot žile države, saj po njih teče kri našega gospodarstva blago, storitve, ljudje in težki tovornjaki so kot ogromne količine sladkorja v tej krvi. Obremenjujejo sistem, uničujejo žile od znotraj, dokler ne postanejo krhke in nevarno zamašene. In kdo nosi zdravstvene stroške tega sladkorja? Mi, davkoplačevalci. Lastniki tovornjakov pa le "cuzajo" sladkarijo in zahtevajo, da jim še podtaknemo več sladkorja, češ da je to njihova pravica.

A njihov pohlep ne ostane le na asfaltu. Ta posel stoji na hrbtih voznikov, ki so sužnji tega sistema. Sistema, kjer se človekova potreba po počitku in dostojnem življenju žrtvuje na oltarju urnika in dobička. To ni le kršitev delavskih pravic, to je kršitev človečnosti. Lastniki teh "jeklenih požeruhov" sedijo v svojih pisarnah in gledajo GPS- e ter številke, medtem ko njihovi delavci živijo v kabinah, ločeni od družine, od življenja. Oni so moderne vrste sužnjev, saj so priklenjeni ne z verigami, temveč s številom prevoženih kilometrov in neskončnimi obremenitvami.

In kaj storijo ti lastniki, ko sistem, ki ga tako nečloveško izkoriščajo, začne pokati po šivih? Namesto da bi reformirali svoj poslovni model, zgrabijo za najbolj primitivno orožje zastraševanje. Grozijo, da bodo te žile, ki jih že tako izčrpavajo, preprosto zamašili. Da bodo ustavili utrip celotnega organizma. To je kot, da bi kirurg, nezadovoljen s svojo plačo, grozil, da bo pacientu na mizi prerezal vse arterije. V mojih očeh to ni protest. To je izpoved brezobzirnega pohlepa in kakeršnjekoli popuščanje, ne bi rešila socialnega nemira, temveč bi pomenila le nagrado za izsiljevanje. Zato mislim, da je čas, da se postavimo po robu. Ne moremo dovoliti, da nam peščica izkoriščevalcev uničuje skupno premoženje in človeško dostojanstvo svojih zaposlenih. Ceste so naše, žile te države. In dovolj je že strupa, saj so ceste žile, ki jih zastruplja izključno pohlep.«