Tatjana ga je rešila: po petih tednih kome se je zbudil

ROGAŠKA SLATINA – Stanko Kodelič je eden od tistih, ki imajo dovolj razlogov, da praznujejo kar dva rojstna dneva. Uradnega, ko je decembra 1972 privekal na svet, in od lani tudi 16. januarja, ko je v Nemčiji doživel srčni zastoj. Zaradi takojšnje zdravniške pomoči je preživel, računi za zdravljenje in prevoze z reševalnim vozilom pa še prihajajo na njegov naslov v Tuncovec pri Rogaški Slatini. A ni s tem nič narobe in se tudi ne razburja, saj jih je vedno poravnalo njegovo podjetje IMD-Sistem, kjer je še vedno zaposlen, čeprav je že dobro leto v bolniškem staležu. Podjetju pa je nato plačila refundiral Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Februarja letos pa se je zapletlo, saj sta na Kodeličev naslov iz Nemčije prispela nova računa. Eden za 70 in drugi za 210 evrov, kar naj bi bil strošek participacije. Ta račun pa bi moral Stanko plačati sam. Tako so mu vsaj sporočili iz njegovega podjetja, podjetju pa je tako sugerirala zdravstvena zavarovalnica. Kar se zdi Stanku nerazumljivo, saj od lani prejema dobrih 500 evrov nadomestila za bolniško odsotnost in denarja nima. 
»Kot uradno zaposlenemu, čeprav na bolniški, mi ne pripadajo nobene bonitete,« pravi. In doda, da preživlja šoloobvezna otroka, eden je v srednji šoli, mlajši pa še v osnovni. Še nedavno je bila doma tudi žena, a zdaj mora poiskati zaposlitev, četudi za skromno plačilo. »Po mojem infarktu se nam je namreč življenje, ravno zaradi tega, ker se je dohodek zelo zmanjšal, obrnilo na glavo,« pravi Stanko.

Ruska rešiteljica

Stanko je do januarja lani delal v tovarni Audi v nemškem mestu Ingolstadt. »Delal sem na eni od proizvodnih linij, ko sem se naenkrat zgrudil. Sreča je bila, da sta bila le petnajst metrov stran gasilca in sta me začela takoj oživljati z defibrilatorjem. Pomoč sem dobil že v treh minutah, če bi jih minilo več, tako so mi vsaj rekli, zagotovo ne bi preživel. In če bi se mi to zgodilo kjer koli drugje, me danes ne bi bilo več,« razmišlja Stanko, ki so ga takoj prepeljali na kliniko v Ingolstadtu. A tri dni zatem so mu odpovedali še vsi drugi organi. 
»Za zdravnike sem bil tako rekoč odpisan in sklenili so že, da me bodo odklopili od vseh aparatur. Brat mi je povedal, da je bil pogled name grozen, saj sem bil ves v cevkah. Takrat, tako so mi povedali, me je rešila medicinska sestra po imenu Tatjana, Rusinja po rodu. Ona je rekla, naj me pustijo še eno noč, in takrat se je stanje znova normaliziralo. V komi sem bil še pet tednov, potem sem se le prebudil,« nam pripoveduje Stanko. Tri mesece je trajalo njegovo zdravljenje. »Domov bi sicer lahko šel po dveh mesecih, a poti v Slovenijo ne bi prenesel, sploh pa ne z letalom. Ampak po treh mesecih so me vendarle odpustili, pome pa je prišel moj sosed in sem torej imel zagotovljen prevoz,« nam še pove naš sogovornik.

Kako naj plača?

Aprila lani se je vrnil domov, takoj zatem pa so v Slovenijo začeli prihajati računi za njegovo zdravljenje, reševalne prevoze in drugo. A ga to ni skrbelo, saj je račune pošiljal delodajalcu, ta jih je poravnaval, njemu pa je denar povrnila zdravstvena zavarovalnica. 
»To so bili zneski po 20.000 evrov in več, če bi vse seštel, jih je bilo gotovo približno 60.000 evrov,« nam pove Stanko. Razburila pa sta ga nova računa, ki sta prispela letos, eden za strošek participacije v znesku 210 evrov, katerega plačilo pa je delodajalec zavrnil, češ da ga je dolžan plačati sam. Tega Stanko nikakor ne razume, saj pravi, da bi ga to pahnilo v hude finančne težave. »Če bi lahko, bi šel takoj nazaj delat. A ne morem. Utrujen sem že po nekaj deset metrih hoje, moči nimam nobene. Bolniško so mi vsak mesec podaljševali, 27. februarja pa imam v Mariboru poklicno rehabilitacijo in komisijo, pa bom videl, kaj bodo povedali,« pove naš sogovornik, ki mu je za posledicami srčnega infarkta umrl tudi oče, star 40 let. Kar pomeni, da imajo srčno-žilne bolezni Kodeličevi očitno v rodu. Eden od bratov pa je pri rosnih 17 letih umrl v prometni nesreči.

Uzakonjena participacija

Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo se pozanimali, kako je s plačilom participacije, ki naj bi jo bil naš bralec dolžan plačati sam. Damjan Kos, direktor sektorja za informiranje in odnose z javnostmi, nam je povedal, da konkretnega primera ne pozna. »Dejstvo je, da je v Nemčiji uzakonjena participacija, ki pomeni lastno soudeležbo pri plačilu nekaterih zdravstvenih storitev. In to kljub urejenemu zdravstvenemu zavarovanju, kar velja tako za nemške državljane kot za državljane EU, ki v Nemčiji uveljavljajo zdravstvene storitve na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja,« pojasnjuje Kos.

Žal se Stanko Kodelič plačilu teh 210 evrov ne bo mogel izogniti, saj je vse skupaj skladno z nemško zakonodajo.