V Sloveniji sicer ne manjka gradov in dvorcev, kjer lahko prespite kot v pravljici, v Mekinjah pri Kamniku pa so ubrali povsem drugo pot, in sicer oddih v znamenju asketske preprostosti. V času nenehnega hitenja se marsikomu prav umik v tišino in skromnost zdi največje razkošje, takšno, ki ga danes redko najdeš, da te nihče ne kliče, nič ne priganja in od tebe nič ne zahteva.

FOTO: Blaž T. Muc
Mekinjski samostan, ki stoji le streljaj od Kamnika, so leta 2015 zapustile redovnice in ga prepustile Občini Kamnik, ta pa je ustanovila javni zavod. V okviru njega znotraj samostana potekajo številne dejavnosti, ponujajo tudi spanje v prenovljenih sobah, letos pa dodajajo še nekaj, kar opisujejo kot novost: nočitev v samostanskih sobah, urejenih tako, kot so bile nekoč. Cena nočitve je 70 evrov na osebo in še dodatnih 12 evrov za zeliščni zajtrk.

Samostan stoji v neposredni bližini Kamnika, obdan z zelenjem in s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe.
»Da, to je novost v Sloveniji. Poizkusno smo se odločili za dve tovrstni sobi. Gre za novo obliko oddiha, umik v tišino, preprostost in bivanjsko kulturo sredine preteklega stoletja. Gre za posebno doživetje, namenjeno vsem, ki si želijo odmika od sodobnega hitenja, hrupa in tehnološke prenasičenosti ter hrepenijo po umirjenem, zbranem bivanju,« so za Slovenske novice pojasnili v Javnem zavodu za kulturo Kamnik. Kot pravijo, so povod za odločitev predvsem želje domačih in tujih gostov po takšni nastanitvi, nočitve pa so namenjene vsem, ki si želijo podoživeti življenje v samostanu, kot je bilo v njem konec 19. stoletja.

FOTO: Blaž T. Muc
Sobi sta urejeni tako, da se gost čim lažje vživi v mir in red nekdanjega življenja. V prostoru je pohištvo iz takratnega časa - dve enojni postelji, ločeni, vsaka na svoji strani, postavitev pa sledi opremi iz samostanskega načina življenja, zato ne ponujajo zakonske postelje kot samoumevne rešitve. V sobi lahko na željo biva tudi ena oseba. Oprema je skromna, brez odvečnosti - bele stene, staro pohištvo, omara, komoda, Jezus na razpelu, podoba matere božje, molitveni klečalnik, ob postelji pa tudi bel vrč na stojalu – oprema za umivanje, kot je bila nekoč. Tudi pravila so jasna: »mir in spoštovanje objekta«. A ideja ne bo ostala samo pri dveh sobah, temveč bodo na ta način opremili preostali del samostana.

FOTO: Blaž T. Muc
Da ima vse skupaj še dodatno težo, poskrbi zgodovina kraja. Samostan na tem mestu stoji že več kot 700 let, današnjo podobo pa je dobil pred približno 300 leti. V 13. stoletju so ustanovili red klaris, svete Klare. Red klaris je bil izjemno strog, vsaka redovnica se je zavezala klavzuri, kar je pomenilo skoraj popolno odrezanost od sveta. Klarise so se izobraževale, imele bogato knjižnico, poznale so zelišča in imele velik zeliščni vrt. Klarise so morale samostan leta 1782 zapustiti, leta 1902 pa so postale lastnice samostana uršulinke. Danes takšnega življenja v Mekinjah seveda ni več, a samostan se vsaj v enem delu vrača k svoji osnovni ideji k umiku v mir in naravo, gostom, pa ponujajo tudi zeliščni zajtrk in izdelke z lastnega vrta.

FOTO: Blaž T. Muc
Ker so redovnice samostan zapustile, je danes zanj organizirano poskrbljeno drugače: v zavodu so zaposleni delavci različnih profilov, ki pripravljajo jedi, čistijo sobe in opravljajo ostala dela. Samostan je hkrati najpomembnejši protokolarni objekt na območju občine Kamnik in služi za poroke, kongrese, delavnice in srečanja, ob bivanju pa ponujajo tudi različne vsebine – od zeliščnih in kuharskih delavnic do raziskovanja sadnega vrta, vodenih ogledov po skritih kotičkih, ogleda kapele, joge, meditacij, zvočnih delavnic, čuječnosti, delavnic jedi iz preteklosti, doživetij samostanske kulinarike in zeliščnega vikend programa.

FOTO: Blaž T. Muc
In če se komu zdi, da je vse to že nekje videl, imajo v Mekinjah odgovor pripravljen: »Pri svojih raziskavah ostalih samostanov nismo zasledili nečesa podobnega. Projekt je popolnoma 'unique' v Evropi. V Sloveniji ni tovrstne turistične nastanitve,« so nam zatrdili.