Tisoče lučk v spomin na potopljeno vas

Po udiranju zaradi kopanja v rudniku lignita so se že pred več kot pol stoletja skedenj za skednjem, hiša za hišo skupaj s cerkvico potapljali v zevajoče brezno. Jamo velikanskih razsežnosti je sproti zalivala voda iz enako nastalega Plevelovega, zdaj Velenjskega jezera, ter občasno deročega potoka Velunja izpod Plešivca. Tako je nastajala tudi legenda o izginulem kraju Družmirje, na dnu tega jezera ob termoelektrarni naj bi počivale duše pokojnih krajanov. Nekdanji prebivalec Družmirja Valentin Heindl je v spomin na potopljeno vas pred časom dobil pietetno idejo in prvič ob pomoči svoje Alojzije izdelal množico svečic iz jajčnih lupin, voska in stenja ter jih spustil po gladini temačnega jezera. V tistem času se je rodila ubesedena legenda, ki jo je umetniško dodal domači pesnik Peter Radoja.

Tresimirji iz Zauralja. FOTO: Jože Miklavc

V zgodbi, ki se je izpod njegovega peresa večala, kot se vali snežna kepa, je nastal mit o knezu Tresimirju plemenitem, ki je z Uralskega gorovja v davnini pripeljal prve ljudi, iskali so rodovitno zemljo in mir za življenje. Ustavili so se prav tu, sredi zelene Šaleške doline, kjer so pridelovali žito in menda izkopali prve kose gorivnega lignita. Morda že v tistem času, pred več sto leti, je zrasla vasica Tresimirje, pozneje, po izročilu potomcev teh krajev, pa Družmirje.

Narava desetletja umirala

Prvo elektrarno na premog so tod zgradili leta 1905, ko pa so potrebe po električni energiji po 2. svetovni vojni silovito narasle, so zgradili veliko termoelektrarno, ki še dandanes daje tretjinski delež električne energije v Sloveniji. Tako silovita raba energenta je pustila hude rane v naravnem okolju, dolga desetletja je umirala narava, ljudje so množično obolevali, povečalo se je število smrti – vse do največjih ekoloških protestov in postopne pomembne sanacije vzrokov ter gradnje ogromnega čistilnega bloka TEŠ. Ob pustnem liku Tresimirjev se je v Šoštanju porajal mit: »Odondi smo podali se čez vsa gorja prek vojska, prek sovražnim nam za ljudstvo krajev, v silnih bitkah mož na moža, le z gorjem nam je bilo postlano. In ženam našim ni bilo nič drugega, kot z bedo za sinove njihove obdano. A, to povem vam, knez vaš Tresimir predani. Tako smo tukaj, na tem mestu našli, kar smo iskali. Tukaj na tem mestu naredil sem svojo naselbino, kjer je dolina ravna, plodna, kjer nam je voda dana, z gozdovi in gorami posejana. Tresimirje, po meni imenovano, tu živel bo veke narod moj!«

Požrtvovalna zakonca Heindl FOTO: Jasmina Škarja

Alojzija in Valentin Heindl sta, potem ko so leta 2018 splavili na jezero kar 15.000 lučk, po koronski prekinitvi ob pomoči vseh obiskovalcev dosegla nov rekord, 18.000. Obred so izpeljali zakonca Heindl, Zavod za kulturo Šoštanj s prvim kulturnikom Kajetanom Čopom, Turistično olepševalno društvo Šoštanj s Petrom Radojem, skupina članic Društva Šola zdravja Skupine Šoštanj z vodjo Ljubico Donko. Nekaj pomoči je kanilo od domače občine ter več prostovoljcev, skupine gasilcev PGD Šoštanj mesto.

S posebnimi nosilci so prižigali po sedem lučk hkrati.

Že zbiranje jajčnih lupin, vlivanje staljenega voska, nastavitve stenja zahtevajo veliko časa in volje. Heindlova sta projektu namenila kar eno leto! Sodelovalo je precej ljudi, prijateljev ter domačinov prostovoljcev. Vsem, ki so več ur prižigali lučke in pošiljali sporočilo »z vami smo in nekoč se združimo tam nekje za Rimsko cesto«, gre velika zahvala.