LJUBLJANA – »Ljubljana–Murska Sobota, enajsti peron,« se je zaslišalo iz zvočnika. Osmero vagonov je bilo v tistem že dodobra napolnjenih. Nekateri so še hiteli in lovili svoj vlak. Strojevodja Matjaž Predalič je že opravil obvezni zavorni preizkus, vlak je bil optimalno pripravljen. Na semaforju se je ob 7.15 prižgala rumena utripajoča luč, ki ga je opozarjala, da bo moral na začetku voziti z omejeno hitrostjo, počasi.
Tridesetletne izkušnje
Matjaž je že 30 let za krmilom lokomotiv. Takoj ko se je izšolal, jih je že vozil. V svojem delovnem prostoru se počuti kot riba v vodi. To pot je s seboj odvlekel 359-tonsko kompozicijo, vsak potniški vagon ima po 45 ton, tiste tovorne so še neprimerno težje, tudi do 1500 ton in več! »Odvisno od nagiba proge,« je navrgel 51-letni Grosupeljčan. »Proti Dobovi bi lahko peljal tudi 2000-tonsko kompozicijo, proti Jesenicam zgolj 700-tonsko.«
Tedaj mu je dal sprevodnik ročni signalni znak, znak za akcijo! Matjaž je začel igraje premikati ročice pred seboj, še več, ko je to počel, si je požvižgaval in poosebljal nekoga, ki mu je docela vse jasno. Prvič smo lahko zaslišali tudi zvok motorja, bil je to nekakšen staccato, tk, tk, tk, tk, tk... »Veš, če pri avtu dodajamo po vžigu plin, vklopimo pri lokomotivi vleko. Ker je električna, so se ob prestavitvi ročice vklopila še določena visokonapetostna stikala, ki bodo pripeljala električno energijo vse do vlečnih motorjev, ti pa bodo začeli naposled vleči in lokomotiva se bo premaknila.«
Levostranski promet
In res: začeli smo se polagoma premikati. V labirintu železniških tirov smo iskali tisto pot, ki so jo določale kretnice. Včasih so te premikali ročno, danes so električno prestavljive. Ker je ljubljanska železniška postaja precejšnja, so v centralni postavljalnici prisotni trije prometniki. Ti pošiljajo vlake iz Ljubljane – v širni svet.
Slovenci imamo levostranski železniški promet, ki smo ga podedovali še od Marije Terezije.
»Zdaj smo na odprti progi,« je svečano povedal naš voznik. Jadrno je pospešil hitrost do meje, ki sta jo še dovoljevala vozni red in proga. »Tudi do 120 bomo šli!" A je moral, glede na naslednji utripajoči signal, vendarle dodobra zmanjšati hitrost. »Verjetno bomo prehiteli vlak,« je premišljeval Predalič. In res smo ga.
Nakar je v Zalogu popolnoma zaustavil lokomotivo, prejel v roke nalog in ga podpisal. »V redu, mi je jasno, kar gremo,« je dejal kolegu in odpeljal dalje. »Ker bomo peljali mimo rdečega signala, sem moral podpisati nalog, to pot ne bomo vozili po pravem tiru,« je samo lahkotno dejal. »Slovenci imamo namreč levostranski železniški promet, ki smo ga podedovali še od Marije Terezije. Ker očitno nekaj popravljajo, bomo tokrat vozili po nepravi strani." Izkazalo se je, da je šlo za košnjo trave ob železniški progi.
Njegov sanjski poklic
Včasih je bilo pri nas več kot tisoč strojevodij, danes jih je natančno 841. Imeli smo srečo, da smo se vozili prav s Predaličem, ki je res tisti pravi, saj je tudi po toliko letih še vedno zaljubljen v svoj sanjski poklic. Odkar pomni, si je želel voziti vlak.
Večinoma vozi v kamniškem turnusu, takole ob vikendih mu namenijo tudi kakšen drug odsek. Matjaž je v karieri vozil že vse, od pendolinov do tovornih vlakov. »V službo prihajam res z veseljem,« rad priznava. Kot vsako delo zna tudi delo strojevodje postati rutinsko, a ga je treba, kot pravi, opravljati ves čas dosledno. Rutina je tako ali tako največja sovražnica slehernega poklica, pa naj bo to delo strojevodje, pilota ali novinarja.
To pot je Predalič peljal do Pragerskega. Tam je predal krmilo strojevodji iz mariborske enote (vlečne službe Slovenskih železnic). »Teoretično bi lahko peljal tudi do Murske Sobote, a bi moral poprej opraviti še ogled proge ter se seznaniti z razmerami na njej,« je dodal. Če v času svoje dvanajsturne izmene ne bi dobil povratnega vlaka (dela), »bi preprosto sedel na potniški vlak, se odpeljal v Ljubljano in končal delovni dan«.
Oni dan se to ni zgodilo. Ravno tedaj je namreč dobil obvestilo o naslednjih dolžnostih. »Kaj praviš, Srečko?" ga naš strojevodja sprva ni najbolje slišal. "Ne, prav nihče mi še ni povedal, ampak ni problema!" In še: "Ah, malenkost, z veseljem!«
Matjaž Predalič je novico dobrovoljno pospremil: »Ha, ha, pravkar sem izvedel, da bom v Ljubljano peljal kar tri lokomotive!«
V Zidanem Mostu smo izstopili. In vlak se je že kmalu izgubil nekje v daljavi.
Počasne so naše proge, in ne vlaki Če posplošimo, bi z vlakom od Kopra do Hodoša potrebovali ves dan. Strojevodja Matjaž Predalič je do takšnih izjav vendarle zadržan. Mahoma nas je podučil: »Konfiguracija železniških prog je na Slovenskem izjemno problematična. Zelo malo je ravninskega sveta. Če bi imeli dovolj sredstev, bi ovinke poravnali in zgradili progo bolj ravno. V ovinke se pač ne da z veliko hitrostjo! Ta je odvisna od radija ovinka. Na odseku Laze–Kresnice so ti manjši, zato je hitrost 110 km/h, od Save do Trbovelj so ostri, tam je najvišja dovoljena hitrost le 75.« Izvedeli smo, da od Pragerskega do Hodoša naši vlaki vozijo s 120 km/h, od Pragerskega do Maribora pa 140. Pa še to: »Naše najnovejše Siemensove lokomotive bi brzele tudi z 200 km/h, a kaj ko nimamo prog, ki bi to dovoljevale.« |