V svetu, kjer prevladujejo influencerji in želja po hitrih zaslužkih, 30-letni Dan Pečnik, kovač samouk, v svoji delavnici oživlja obrt, ki je bila pri nas tako rekoč že na robu izumrtja. Ne samo da se je, kot rečeno, rokodelskega dela izučil sam, njegovo delo je zelo težaško. Tudi zato, ker je, kot radi slišimo predvsem v zakonskih zvezah, za vse sam. Njegovo orodje pa ni le kladivo, temveč zgodovina sama – od jekla starih tankov do lesa iz časa Napoleona. Ko konča v delavnici, pride na vrsto še delo s strankami kakor tudi skrb za promocijo svojih izdelkov. A je vsekakor človek, ki ne tarna, ampak pozitivno gleda naprej: »Meni je to delo res fajn in bi ga opravljal do smrti.«
V njegovi delavnici na Planini pri Rakeku je čutiti vonj po koksu (gorivo velike kalorične vrednosti, pridobljeno z destilacijo črnega premoga), povsod so ostanki kovinskega prahu. Mladi kovač ustvarja pod znamkama Noric Steel in Orodno kovaštvo Pečnik. Ob našem obisku v roki drži ročaj noža, ki ima nenavadno zgodbo: izdelan je iz palice, s katero so nekoč potiskali granate v tankovsko cev. Rezilo pa iz ostanka tankovske cevi. Njegova rokodelska pot se ni začela v družinski delavnici z večdesetletno tradicijo. Začela se je pred 15 leti, ko je bil še dijak fotografske šole Ljubljani, na YouTubu. »Mami sem vzel fen za lase, da sem spodpihoval svoj prvi primitivni ogenj,« se nasmehne ob spominu na svoje začetke. Takrat je skoval svoj prvi izdelek – košček železa, ki je bil le prepognjen, a zanj je pomenil vse. Danes pred nas polaga mojstrovine. Kuhinjski nož z 260 plastmi damaščanskega jekla, ki se bohoti v hipnotičnih vzorcih.
Ročaj je iz palice, s katero so nekoč potiskali granate v tankovsko cev, rezilo pa iz tankovske cevi.
To ni toplotni predelovalec kovin, ampak kovač!
»To je luknja brez dna,« prizna, ko nanese besedo na opremo. Norca, kot se poljubno reče gromozanskemu tolkalu, je pripeljal iz neke propadle tovarne na Štajerskem. Pa tudi mnogi drugi kosi opreme so videti peklensko težki. »Ja, in to sem sam, seveda s pomočjo kolegov, namestil v te prostore.« V delavnico je vložil že desettisoče evrov – vse samoprigarano, brez dediščine, le z golo trmo in delom, ki pogosto traja po 14 ur na dan. Kovaštvo ni le udarjanje s kladivom, je visoka znanost o materialih – in Dan Pečnik je prava enciklopedija znanja. Mladi mojster uporablja moderna prašna jekla, ki združujejo trdoto in nerjavnost, a so za obdelavo neizprosna. »Če jih ne kuhaš pod pravo temperaturo, nastanejo drobtine. Jeklo se dobesedno zdrobi kot star kruh,« razlaga, medtem ko nam kaže asortima, v katerem najdemo dele gosenic tankov in cevi.
Opravil izpit za priznanega rokodelca
Njegov trg je bil sprva svetoven. Prek platforme Etsy so njegovi noži in drugi kovani izdelki našli lastnike od Nove Zelandije, prek Azije, kajpada Evrope, večji delež jih je prodal v Ameriko, danes pa se vse bolj vrača k slovenskim kupcem. Kupci so po navadi tisti, ki cenijo kakovost, kakršne industrija ne more ponuditi. Njegove sekire so legendarne – z njimi lahko sekaš žeblje, pa se rezilo ne bo skrhalo. Med posebnimi naročili izstopa »amerikanka« oziroma sekira za tekmovalno metanje, kakršne znajo poleg njega izdelati morda le še trije ljudje v Evropi.
Ni zaman pregovor Kuj železo, dokler je vroče.
Ko segreva železo, ni časa za počitek, saj ima koks svoje specifike.
Njegove sekire so legendarne – z njimi lahko sekaš žeblje, pa se rezilo ne bo skrhalo.
Nedavno je opravil izpit za priznanega rokodelca, kar je danes najbližji približek nekdanjemu mojstrskemu izpitu. »Pravega mojstrskega izpita ni več, ker ni več institucij, ki bi ga podeljevale,« pove kritično. Za izpit je moral izdelati repliko kala za vrata iz 18. stoletja – vse iz enega kosa 16-milimetrske šipke, brez varjenja, le s prebijanjem in razklepanjem na roke. To znanje zdaj prenaša naprej na tečajih, kjer ljudje spoznajo, da nož ne nastane le s klikom na spletni strani. Od kovanja srčkov iz starih podkev do osemurnih maratonov, s katerih tečajnik domov odnese svoj lastni kovani nož. »Ljudje pridejo in vidijo, da je to fizično in psihično naporno. Ura tečaja stane toliko kot nož, ker dobiš oboje – izkušnjo in vrhunski izdelek.«
Delavnica je polna težke mašinerije in tudi povsem malega orodja.
Ko je nož še zbrusil, se je lotil polaganja ploščic v pisarni.
Vsi bi bili influencerji. Nihče ni pripravljen 12 ur brusiti v maski in slušalkah, ko si na koncu dneva napol gluh in kašljaš.
Njegova strast so eksotični materiali
Kljub uspehu pa kovaštvo ostaja osamljeno delo. »Vajenca ne dobiš,« pove z mešanico razočaranja in razumevanja. Ponujal je dobro plačilo, a fizični napor, prah, dim in opilki odvrnejo večino. »Vsi bi bili influencerji. Nihče ni pripravljen 12 ur brusiti v maski in slušalkah, ko si na koncu dneva napol gluh in kašljaš.« Uradno njegov poklic sploh ne obstaja več. V registrih ga vodijo kot »toplotnega predelovalca kovin«, kar ga moti. »Če mi bodo to napisali na grob, bom zelo jezen. Hočem, da piše: Umrl je mojster kovač.«
Z iskrami v očeh oblikuje kovino.
Dela po naročilu in na zalogo.
Njegova strast so eksotični materiali. V delavnici hrani hrastov les iz leta 1812, ki je bil dve stoletji del strehe, zdaj pa bo postal ročaj vrhunskega noža. V načrtu ima izdelke iz zob jamskega medveda iz Potočke zijalke in celo iz jekla legendarnega tanka M-84. Ime njegove znamke, Noric Steel, ni naključje. Norijsko kraljestvo na naših tleh je Rimljane oskrbovalo z najboljšim jeklom tistega časa. In ko opazuješ tega 30-letnika, kako z iskrami v očeh oblikuje kovino, postane jasno: tradicija norijskega jekla ni izumrla. Le v prave, žuljave roke je morala priti. Ko zapuščamo delavnico, se spet zasliši brusilnik. »Tole še zbrusim, potem pa je na vrsti polaganje ploščic v pisarni,« še pove v slovo. Za kovača samouka se dan nikoli zares ne konča.
