
Galerija

Spoznavanje partnerjev se je v zadnjih letih obrnilo na glavo. Kar se je nekoč začelo s pogledom čez mizo ali naključnim srečanjem na zabavi, se danes pogosto začne s potegom v desno. Od leta 2009, ko se je pojavila prva aplikacija za zmenke Grindr, so se zmenkarije vse hitreje selile na zaslone telefonov. Vse več parov se spozna digitalno, čeprav je mejo med virtualnim in resničnim skoraj nemogoče potegniti. Doktorica znanosti Anamarija Šiša s FDV opozarja, da sta svet spleta in svet v živo močno prepletena. Tudi če nekoga srečamo na zabavi ali v gorah, ga kmalu poiščemo na družbenih omrežjih. Odnos tam preverimo, ga utrjujemo in pogosto tudi ocenjujemo. Ujemanje na aplikaciji pa mnogi razumejo kot potrditev, skoraj kot znak, da se je zgodilo nekaj posebnega.

Aplikacije ponujajo še eno mamljivo bližnjico: hiter vpogled v to, ali je nekdo samski. Čeprav to ne drži vedno, saj profile ustvarjajo tudi vezani in poročeni, občutek jasnosti ostaja. Šiša razkriva, da so ji sogovorniki povedali, da so po srečanju v živo osebo preverili kar na aplikaciji. Digitalni svet tako postaja nekakšen lakmusov papir privlačnosti. A ob tem se odpira neprijetno vprašanje: ali je cilj teh platform res trajna zveza? »Dejstvo je, da so te aplikacije v lasti zasebnih podjetij, cilj je, da privabijo čim več uporabnikov in uporabnic in da so ti uporabniki in uporabnice tudi aktivni čim dlje časa in da se nanje vračajo, denimo po prekinitvi zveze,« je povedala Šiša. Podatkov o tem, koliko zvez se na aplikacijah začne in tudi obstane, namreč ni. Ker gre za zasebna podjetja, je njihov interes jasen – čim več uporabnikov in čim več časa na zaslonu. Uporabniki se po razhodih vračajo, znova in znova, v upanju na novo ujemanje. So aplikacije le orodje ali pa so postale kar naš stalni spremljevalec pri iskanju ljubezni? Prisluhnite pogovoru v novem podkastu Na robu.