To je nečastno, 
to je nesprejemljivo

Končno smo dočakali ministra Mramorja, da pojasni svoje dodatke za stalno pripravljenost. In bila sem, milo rečeno, šokirana. Pričakovala nisem skorajda nič, ampak tako malo, tako prozaično, tako lahkotno, pač od ministra za finance, predvsem pa od dolgoletnega profesorja, ki uri in vzgaja generacije in generacije študentov, bodočih ekonomistov, ni dopustno. Tako malo od profesorja, ki je doslej imel status strokovnjaka in tudi načelnega človeka – bog, kam mi rinemo.

Nočem idealizirati, ampak ko sem bila študentka, od tega je resda že skorajda četrt stoletja, sem imela – to mi je zdaj jasno – velik privilegij. Da so nas vodili imenitni, spoštovanja vredni profesorji. Ki so se z nami pogovarjali, nas navduševali za študij, delo in življenje. In nas po večini cenili, kakor seveda tudi mi njih. Bili so to profesorji z visokim ugledom v družbi in ne pomnim, da bi padali zaradi takšnih banalnosti in amoralnosti, kot se dogaja danes. Danes je pač vse drugače.

Vrnimo se k profesorju Mramorju, ki ga mimogrede zaradi izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost akademski kolegi pozivajo k odstopu. Profesor pojasnjuje: »Fakulteta si je zastavila cilj, da doseže en odstotek najboljših šol na svetu, kar zahteva izjemno veliko povečanje kakovosti študija in na drugi strani povečanje delovnih obveznosti zaposlenih. Zaprosil sem pravno in kadrovsko službo in oni so preverili, da je stalna pripravljenost ustrezen način plačila. Zato sem pristal na to, da izplačamo to nadomestilo.« V nadaljevanju pripoveduje, da so tudi druge fakultete tako ravnale. Ja, očitno so, ampak ne vse, in bržčas ni poslušal sedanje dekanje ekonomske fakultete v Ljubljani, dr. Metke Tekavčič, ki je pred dnevi povedala, da je prav njuna fakulteta prva začela izplačevati dodatke (na pobudo seveda takratnega dekana Mramorja). Govoril je še, da so bili profesorji zelo obremenjeni zaradi večjega obsega dela in da je ljudi, ki delajo, treba plačati. Ja, a res?! Potem jih pa vendarle plačajte! No, in še en mramorizem: njegova plača je v povprečju nižja od tri tisoč evrov, se priduša, in on ima svoje življenjske izdatke, zato bo denar vrnil v šestih mesečnih obrokih. In zakaj ga bo vračal? Ker je inšpekcija ugotovila, da izplačevanje nadomestila ni bilo v skladu s pravili, in da bo s tem dal dober signal javnosti. O, minister Mramor, ne bodite tako poniževalni do slovenske javnosti v celoti in ta trenutek posebej do policistov, s katerimi se pogajate že skorajda tri mesece. Javnost ni nastanjena v globokih jamah, ampak je tukaj in zdaj, s svojimi izdatki, z vašimi davki, s sedanjostjo in upam, da tudi s prihodnostjo.

Kakor koli obrne besede finančni minister Mramor, ki tudi kislo razloži, da on pa vendarle ni pravnik, pridemo do iste ugotovitve: izplačevanje za stalno pripravljenost je velika in nedopustna goljufija, ki očitno ne bo doživela poštenega epiloga. Je sprevrženo dejanje, od katerega študentje in tudi fakulteta niso imeli prav ničesar. Ves čas brodimo po gospodarskih družbah in se čudimo nedopustnim malverzacijam, škandalom, tukaj pa imamo formalni intelektualni slovenski cvetober, ki so mu listi socvetja odpadli do zadnjega prašnika. Je po dveh akademskih aferah na vrsti tretja?

Ponavljam: dejanje je zavržno, pojasnila iz ust gospoda finančnega pa zelo hud, bodimo gosposki, spodrsljaj. Z njim naj odslej živi on sam in tudi vlada. Naj živijo z dobrim občutkom še naprej – vsi profesorji v stalni pripravljenosti. Če ga seveda še vedno imajo ...