To je slovenska piščal, ki je osupnila svet

Ob 30. obletnici odkritja najstarejšega glasbila na svetu v jami Divje babe na Cerkljanskem je Narodni muzej Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU pripravil razstavo Neandertalčeva piščal – 60.000 let glasbe. Februarja prihodnje leto se razstavni projekt seli v Cerkljanski muzej, v okolico, kjer je neandertalčeva piščal doma. Del projekta je tudi pred kratkim tiskana enako naslovljena publikacija.

Originalna piščal je bila v Narodnem muzeju Slovenije razstavljena že leta 1997 na občasni razstavi v atriju, od leta 2019 pa ima posebno mesto na stalni razstavi Zgodbe s stičišča svetov v specifičnem ambientu, ki poustvarja jamo. Predstavlja najatraktivnejši muzejski eksponat, ki je našel mesto tudi v popularni kulturi.

Prvotni zvok

Zdaj je izšla še publikacija, ki bo bralca z glasbo popeljala skozi čas. »Arheologi, etnomuzikologi, filozofi in glasbeniki v svojih esejih razmišljajo o namenu glasbe v paleolitiku (starejši kameni dobi), o tem, kdaj je človek zavestno ustvaril glasbo, in o vplivu glasbe na človekove možgane,« povejo v Narodnem muzeju Slovenije. »Kakšna glasbila so uporabljali koliščarji, kako so zveneli žvenketajoči predmeti železne dobe, kakšna je bila glasba v poznem srednjem in zgodnjem novem veku?«

Hrani jo Narodni muzej Slovenije. FOTO: Tomaž Lauko

Dr. Ivan Turk, ki je dve desetletji vodil sistematična izkopavanja v Divjih babah, je kmalu po odkritju tega koščenega predmeta – neobičajno preluknjane kosti, skupaj s sodelavci izvedel številne eksperimentalne preizkuse. Znanstveniki s humanističnih in naravoslovnih disciplin so želeli dobiti odgovore na ključna vprašanja: so luknje v kosti posledica ugriza zveri, jih je izdelal neandertalec in ali perforirana kost v rekonstruirani obliki lahko deluje kot glasbilo.

Ljuben Dimkaroski s piščaljo FOTO: Tomaž Lauko

Mag. Mišo Pflaum, urednik publikacije, iz Narodnega muzeja Slovenije, pojasnjuje: »Z uporabo računalniške tomografije in tiskom rekonstrukcije iz najlonskega poliamida smo se zelo približali prvotni obliki piščali, s tem pa tudi zvoku, ki bi ga imela, če bi bila ohranjena v taki meri, da bi nanjo lahko zaigrali. Nove rekonstrukcije piščali Ljubena Dimkaroskega, praktičnega raziskovalca začetka glasbe, kot ga v svojem članku v pričujoči publikaciji imenuje dr. Ivan Turk, zaradi prezgodnje smrti žal ni preizkusil. Je pa nanjo premierno za mednarodno javnost zaigral multiinstrumentalist Boštjan Gombač 8. februarja 2025 na uvodni slovesnosti ob odprtju Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici.«

Svetovni pomen

Ena izmed rekonstrukcij iz najlonskega poliamida z lasersko vgraviranima napisoma Tidldibab Slovenia in International Space Station je potovala tudi v Zvezdno mesto pri Moskvi. Zamisel, da bi jo ponesli na Mednarodno vesoljsko postajo, se za zdaj še ni uresničila. Dr. Matija Turk, urednik publikacije, z Inštituta za arheologijo, ZRC SAZU: »Nihče ne ve, kako kompleksna je bila glasba, ki jo je izvajal neandertalec. Glasbilo iz Divjih bab je zaenkrat edino, ki je pripisano neandertalcu. Da bi dobili uvid v njegov glasbeni svet, bi potrebovali več najdb različnih glasbil. Kako in kaj je dejansko igral na preluknjano kost, v bistvu ne vemo. Mislim pa, da neandertalci niso igrali tako kompleksnih melodij, kot jih danes na repliki rekonstruirane piščali izvajajo glasbeni mojstri. Bolj kot to, kako kompleksno glasbo so igrali, je pomembno to, da najdba predstavlja močan argument, da je bil neandertalec zmožen proizvajati in dojemati glasbo.«

Na repliko neandertalčeve piščali igra tudi Boštjan Gombač. FOTO: Uroš Hočevar

Dr. Matija Turk dodaja: »Upoštevajoč nova spoznanja o kulturnih dosežkih in kognitivnih sposobnostih neandertalcev, lahko pričakujemo nove najdbe glasbil v musterjenskih (srednje paleolitskih) kontekstih.« Novejša odkritja z arheometričnimi metodami postavljajo jamske poslikave z Iberskega polotoka že v čas neandertalca.

Dr. Boštjan Laharnar, urednik publikacije iz Narodnega muzeja Slovenije, pravi, da ima muzej veliko srečo in privilegij, da hrani piščal iz Divjih bab: »Dejstvo je, da je to najbolj prepoznavna arheološka najdba iz Slovenije. Že če pustimo ob strani živahne razprave, ki jih je najdba tega krhkega koščenega predmeta z luknjicami odprla v akademskem svetu, in zgolj sledimo vtisom navdušenih in vedoželjnih obiskovalcev z vsega sveta, se zavemo njenega svetovnega pomena. Odpira namreč vprašanja in razmisleke o ustvarjalnih in duhovnih zmožnostih neandertalcev, naših, kot zapiše Igor Kernel, večnih »drugih«, a predvsem odpira tudi vprašanja in razmisleke o človeku in glasbi, začetkih glasbe ter o nas in našem izvoru.« 

Naslovnica knjige FOTO: Tomaž Lauko